Anza Kumer v intervjuju: Celo življenje je delal na domači kmetiji

Anza Kumer nas pričakuje v kuhinji svoje hiše na Brežnikovi domačiji na Bregah pri Dobu oz. Brijeh, kot pravijo domačini kraju. Prisedla je tudi žena Marija, po rodu Pušnikova iz Doba. Drugo leto bo stara 85 let. Večjega praznovanja ob 85. obletnici ni bilo, pove Anza Kumer. Prišli so člani ožje družine, hčerka Marija in sinova Anzej in Lekš z družinami. Družina je močno povezana. »Vidimo se vsak dan,« pravi Anza.

Brege so mala vas ob Dravi, kjer danes živi samo še osem ljudi. Na vasi je več hiš kot prebivalcev, pa vendar je vaška skupnost zelo aktivna. »Držimo skupaj,« pravi Anza Kumer. Rodil se je 27. novembra 1939 staršem Janezu in Lidiji Kumer. Oče Janez je izhajal iz Črčejeve rodbine na Blatu, bil je Mirkov brat. Kot vojak je Janez Kumer prišel tudi v rusko ujetništvo. Ker je povedal, da ni Nemec, ga niso ustrelili, pripoveduje Anza Kumer o očetu.

Anza in Marija Kumer sta se poročila leta 1963 v cerkvi pri sveti Luciji pri Dobu. »Še na dan poroke sem se preselila na Brege. Že doma so starši rekli, da naj poročim kakega kmeta,« pripoveduje Marija Kumer. Zakonca sta se poznala še iz ljudske šole na Humcu, ki sta jo obiskovala osem let. Na 100 šolarjev je bilo tam eno stranišče, se spominjata. Lani sta praznovala 60-letnico poroke. Ob tej priložnosti je družina obiskala Brezje

Kumer je prevzel kmetijo v sedemdesetih letih in do jeseni 2023 večino svojih njiv obdeloval sam. Pri tem mu je pomagala družina, danes pa so delo prevzeli otroci. Kmetija ima 16 hektarjev njiv in 10 hektarjev gozda, vse v okolici Breg. Svinje, krave, kokoši, prodaja mleka, njive, pitanje bikov – imeli smo vse, pravi Kumer, ki se je pred 30 leti upokojil. »Penzijo sem že precej izkoristil,« ugotavlja. Na njivah so pridelovali razne poljščine: rž, koruzo, sončnice, ajdo itd. Na vasi so bili Brežniki prvi, ki so imeli traktor, dobili so ga leta 1953. Zaradi sladkorne bolezni so Kumru na eni nogi odvzeli prste. Od tedaj ima težave z ravnotežjem in potrebuje pri hoji bergle ali rolator. Kljub nevšečni bolezni je obdržal pozitivno naravnanost. Kumer je bil tudi član živinorejske zadruge za Libuče in okolico in je redno kandidiral na listah Enotne liste in Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov. »Bil sem bolj zadaj na listah,« pravi. Politika zakonca še danes zelo zanima, redno sledita dogajanju, pa tudi v družini radi diskutirajo o politiki. Zakonca Kumer pa tudi rada bereta Novice. »Veseli me, da v Novicah ni več toliko jamranja, kako smo koroški Slovenci ubogi,« pravi Marija Kumer.

Tik ob vasi je podjunski most čez Dravo (Jauntalbrücke). Preden so ga leta 1964 odprli, je vsaka družina na Bregah imela svoj čoln, s katerim so lahko šli na drugo stran Drave. Pred zajezitvijo reke pa so bile Brege večje, saj je nekaj hiš bilo spodaj tik ob Dravi in ne zgoraj na bregu, ve povedati Anza Kumer. S čolnom je s starši redno hodil k maši v Šmiklavž pri Rudi, kjer je bil tudi krščen.

Kljub temu, da je prej na kmetijah bilo potrebno več ročnega dela, so bili kmetje nekoč bolj optimistični. Radi smo delali, pravi Marija Kumer. Vsako leto okoli jormaka so se samo pogovarjali o tem, katere stroje bodo kupili. Z mehanizacijo je vse postalo veliko lažje, dodaja Anza Kumer. Ko je bilo nekaj denarja na kmetiji, se je spet investiralo v kmetijske stroje. »In v beton,« doda Marija.

Zakonca sta doživela tudi razburljiva sedemdeseta na Koroškem, ko so bila nasprotovanja narodni skupnosti najbolj močna. Kolikokrat smo tedaj doma jokali! Grdo so delali z nami. Redno smo slišali, da se naj vrnemo v Jugoslavijo ali domov čez Karavanke, čeprav smo bili rojeni tukaj. Ni bilo lepo, pravi Marija. Kljub temu se je pri Brežnikih slovenščina obdržala in vseh pet vnukov govori slovensko. »Nikoli jih nismo popravljali ali izvajali pritisk, da naj govorijo slovensko. Če jih popravljaš, se ti lahko zgodi, da nočejo več govoriti slovensko,« pravi Marija Kumer.

Danes najraje sedi, pravi Anza Kumer. Žena Marija pa pravi, da jo čudi, da je mož Anza tako potrpežjiv, ko je pred tem vsa leta delal na kmetiji. »Ljudje naj ne poslušajo tistih, ki jim pravijo, da nam slabo gre. Ljudje naj se zavedajo, kako dobro nam gre in naj ne jamrajo. Sam si moraš pomagati,« zaključujeta zakonca Kumer.