Antonia Haderlap je ob službi končala dopisni študij teologije: Nekdanji lovki veliko pomeni čas v naravi

Medtem ko z Antonio stopava po njenih otroških poteh okoli posestva Gradisch, na makadamski cesti pri bajerju naletiva na povsem otrplo krastačo, prekrito s peskom in blatom. »Pomagajva ji s ceste, preden jo povozi avto,« me pozove Antonia. Z regratovim listom poberem živalco in jo vržem v bajer preko ceste. A je voda v njem že skoraj zaledenela, zaradi česar otrpla žaba začne toniti. Šele ko jo s palico spravim do obrežja, je Antonia zadovoljna, saj krastača pokaže znake življenja in se skrije med travo. Medtem se preneham čuditi, da Antonia Haderlap ni več lovka. »Moja lovska kariera se je okoli leta 1999 končala z odstrelom gamsa.«

Antonia je najstarejša hči Antona Haderlapa in Vere, rojene Prušnik, v zakonu sta se staršema rodili še Madgalena (poročena Nachtigall) in Johanna (por. Bürger). Skupaj z nečakinjo Anno in njenim partnerjem ter otroki Antonia živi v hiši, ki jo je v Radwegu leta 1985 zgradil oče Toni, avtor leta 2008 izdane knjige spominov »Graparji. Tako smo živeli«. Nekdanji partizan, ki je do upokojitve v letu 1990 delal kot oskrbnik posestva Gradisch, je bil tudi pionir lovskih rogistov v Trgu, dolgoletni lovec in pobudnik športnega streljanja na strelišču v Radwegu.

Med Antonijinim odraščanjem je družina Haderlap živela v službenem stanovanju na posestvu Gradisch, kjer so stanovali od leta 1957 do 1985. Iz svojega otroštva se Antonia z grozo spominja izleta na konjih s prijateljem med tornadom, ki je junija leta 1975 pustošil po okolici Trga. »Bila sva na ježi sredi gozda, ko so okoli naju začela padati drevesa. Med to divjo jago sva se zatekla v kočo na trasi nekdanjega grajskega smučišča. Toče je bilo toliko na tleh, da ob vrnitvi sploh nismo mogli odpreti hlevskih vrat. Konj, ki je bil z mano, je teden dni kasneje med novo nevihto skočil skozi okno štale in poginil za posledicami.« V silovitem viharju na posestvu so življenje izgubili štirje ljudje, s prijateljem sta komaj odnesla celo kožo. Tornado je podrl ves gozd okoli Gradischa, padla drevesa so uničila tudi grajsko drevesnico in dve smučarski progi z vlečnicami vred. Antonia je bila tedaj stara 18 let, obnovo gozdnega gospodarstva po viharju in smrti grofa Johanna Zena Goëssa, ki je umrl leta 1974, je vodil njen oče Anton. 

Med šolanjem na Slovenski gimnaziji se je Antonia z avtobusom vozila do Radwega. »Moji sošolci iz ljudske šole v Radwegu so se tudi vozili v šolo v Celovec, ampak zjutraj, medtem ko sem kot dijakinja Slovenske gimnazije pouk obiskovala popoldne in se zvečer vračala z delavskim avtobusom. To so bila leta ortstafel­šturma in ni bilo enostavno zame, a s tem sem morala živeti.« Po končani izobrazbi radiološke tehničarke in po nastopu službe v celovški deželni bolnišnici, danes KABEG, je prva leta stanovala v Celovcu. »Na voljo bi imela tudi stanovanje od bolnišnice, a je v tem času oče končal hišo in me z besedami, da si tukaj lahko kaj prihranim, potem pa bo lažje, povabil živeti v na novo zgrajen dom. Tukaj, kjer je narava vedno blizu, sem se lahko bolje sprostila in spočila od deloma zelo naporne službe kot pa v mestu. Tukaj je tak mir, da so naši prijatelji iz Egipta, ki živijo v Kairu in so enkrat pre­spali v Gradischu, rekli, da bodo spet prišli, ko bodo hoteli umreti.«

Antonia je življenje preživela v danes povsem nemškem okolju, v njenem otroštvu so v cerkvi sv. Radegunde v Radwegu še imele nekatere ženske molitvenike v slovenščini. Stik s slovenskim jezikom in kulturo je družina Haderlap ohranjala predvsem preko pogostih obiskov sorodnikov v Železni Kapli, kjer je do svoje prezgodnje smrti leta 1961 živel Antonijin stari oče Miha Haderlap, ded Karel Prušnik-Gašper pa je bil do smrti leta 1980 pogosto na obisku na posestvu Gradisch. Nekdanja lovka se nikoli ni poročila ali imela otrok, česar ne obžaluje. Obžaluje pa, da ni mogla postati diakoninja, saj je ta funkcija v katoliški cerkvi do zdaj prihranjena izključno moškim. Antonia je že dolgo dejavna v farnem svetu v Radwegu in je svoje teološko znanje poglobila z dopisnim študijem teologije. Že pred upokojitvijo leta 2018 je Antonia rada potovala, zdaj pa ima za to na voljo več časa kot prej: »Moja strast so potovanja, v prihodnosti me čaka še odkrivanje Skandinavije.«    Tomaž Verdev