Annemarie Zidej ob dnevu žena: Ženske imajo pravzaprav dve službi

»Po porodu sem bila zelo utrujena in še nisem bila pri močeh, a smo imeli dva tedna kasneje pisno maturo. Vsi so mi prigovarjali, naj grem, še ravnateljica me je klicala in rekla, naj grem pisat, da bom lahko potem šla še na ustni del mature. Nisem si še opomogla od poroda, spomnim se, da se mi je vrtelo, a sem se vseeno odločila, da grem in sem se morala sama peljati z avtom v Celovec ter osem ur pisati maturo. Vendar sem bila vesela, da sem se tako odločila in naredila maturo. Dva meseca kasneje, 6. julija, sva se poročila in imela krst najine hčerke.«

»Z možem sva si želela veliko družino. Vedela pa sva tudi, da bova imela pomoč staršev. Če si želiš veliko družino, moraš to že dobro premisliti. Ali manj delaš v službi ali pa potrebuješ pomoč, ker sam ne zmoreš vsega. Pa tudi, če manj delaš v službi, je dobro imeti pomoč, kdo pa uspe narediti vse sam? Ženske imajo pravzaprav dve službi, zaslužijo pa za eno.« Po poroki sta se z možem najprej preselila v Goselno vas k njenim staršem, nato pa zidala hišo v Vogrčah, kamor so se preselili pred desetimi leti. Poleg hčerke Elene (23), ki se izobražuje za medicinsko sestro, so se jima rodili še štirje sinovi: Fabian (22) študira informatiko v Gradcu, Florian (16) se izobražuje za električarja in pripravlja na maturo, Rafael (15) obiskuje HTL Mössingerstraße v Celovcu in Gabriel (10) obiskuje četrti razred ljudske šole. »Ko sem še hodila v šolo, sem želela postati učiteljica, ker imam zelo rada otroke. Potem pa sem dobila svoje otroke in sem želela biti z njimi. Težko bi mi bilo, če bi se izobraževala za poklic ali imela naporno službo in bila veliko odsotna. Otroci bi se mi smilili, če bi bila kot učiteljica ves dan v šoli. Zato sem se odločila za delo v pisarni 30 ur na teden in to se dobro izide z družino. Nikoli nisem dojemala tega, kot da bi se žrtvovala za družino. Tako sem hotela. Zelo sem zaposlena z družino, a mi pomagajo mož in najini starši. Babica je bila vedno pripravljena na koga popaziti ali kaj skuhati. Pa tudi sin ima sedaj avto in gre kdaj po brata v šolo. Meni je bila družina vedno prioriteta, vedno želim biti tu za otroke. Najvažnejše je, da otrokom posvetiš čas. Da si vzameš čas za vsakega posebej ter ima vsak kdaj 'mamo samo zase'. Najlepše pri materinstvu je zame, da ljubezen, ki jo daš otrokom, dobiš nazaj. Z možem sva otrokom želela predati naprej slovenščino, doma govorimo samo slovensko, hkrati pa tudi toleranco, odprtost za druge in krščanske vrednote.«