
Ko sem minuli ponedeljek v Črgovičah obiskal Anko Jernej, me je ob vhodu v hišo pozdravila štorklja. Ankina najmlajša hčerka Lucija se je s partnerjem Simonom in sinčkom Henrikom ravno srečna vrnila iz porodnišnice k mami in babici, kjer mlada družina živi. »Novo življenje je vedno božji čudež in velika sreča,« vidno ponosna pove odslej štirikratna babica Anka Jernej.
Kot najstarejši otrok Lojza in Helene Gregorič se je Anka rodila pri Omru v Mali vasi. Leta 1968, ko je bila stara osem let, se je z družino preselila v Čepiče, kjer sta starša zgradila gostišče Juenna. Po nižji stopnji Slovenske gimnazije in enoletni gospodinjski šoli v Šentjakobu se je v družinski gostilni izučila za kuharico in natakarico. Tam je delala do 21. leta starosti, nato je iz zdravstvenih razlogov zamenjala poklic in dve leti kot pomočnica delala v otroškem vrtcu »Naš otrok« v Celovcu. Leta 1983 se je poročila s Heinzem Jernejem, s katerim sta se poznala že nekaj let: »V gospodinjski šoli smo naštudirali gledališko igro, Heinz in nekateri drugi fantje iz Šmihela so prišli, da bi si ogledali igro, pa tudi morebitne neveste,« se smeji Anka Jernej. Par sta postala šele nekaj let kasneje. Po poroki sta se kmalu preselila v Črgoviče v hišo Heinzevih staršev, luč sveta sta zagledala prva otroka Martin in Anja. V Črgovičah si je družina zgradila lastno hišo in leta 1994 se je rodila še Lucija.
Anka Jernej je nato več let skrbela za svoje otroke; če je čas dovoljeval, je rada pisala pesmi za otroke, pisala pa je tudi o aktualnih temah, na primer o koroških Slovencih in njihovi borbi za pravice. Leta 1998 je izdala knjigo »Pomladi se seje, poleti zori« s pesmicami in ilustracijami Helmuta Blažeja. Da ima žilico za pisanje, je opazila, ko je bila kot desetletna deklica na počitnicah na morju in je staršem pisala razglednico: »Besede so se začele zlivati,« se spominja Anka Jernej. Nekaj njenih pesmi je uglasbil Bertl Lipuš. Še danes rada piše pesmi za revijo Mladi rod ali pa včasih napiše pesem po naročilu, kot darilo za rojstne dneve. Anka Jernej je do upokojitve bila osem let pomočnica v domu za ostarele v Pliberku in je ob službi opravila razna izobraževanja, na primer na področju demence. Njen mož Heinz je poleg dela v tovarni filtrov Mahle imel polne roke dela na Šotorovi kmetiji.
Že s šestnajstimi leti se je pridružila Mešanemu pevskemu zboru Peca, ki ga je tedaj vodil še ustanovitelj Janez Petjak. V zboru z velikim veseljem prepeva vse do danes, sodelovala pa je tudi v folklorni in igralski skupini Slovenskega kulturnega društva Globasnica. Devet let je bila tudi predsednica, »ker mi je bilo pomembno, da društvo živi in dela naprej«. To funkcijo je oddala februarja 2014, »a tedaj še nisem vedela, zakaj,« pove Anka Jernej.
Le nekaj tednov zatem, 8. marca 2014, je v komaj 54. letu starosti nenadoma umrl mož Heinz. »To je bil najtežji čas v mojem življenju. Bog ve, kako smo to prestali, a kot družina smo zaradi tega še bolj povezani,« pravi. Zelo so ji pomagali bratje in zelo veliko svakinje. »Predvsem za svoje otroke sem hotela ostati močna in tako je življenje šlo naprej,« pove s težkim glasom.
Anka Jernej skrbi za cerkev svete Katarine, odkar je doma v Črgovičah, dolga leta je bil mežnar njen mož Heinz, zdaj pa ji pomagajo otroci in snaha Milica. »S sveto Katarino se čutim povezano, tako s svetnico kot s cerkvijo. Tu pa tam jo prosim tudi za pomoč, v cerkvi pa najdem notranji mir in tolažbo, je pa tudi vir novih moči.« Anka Jernej si želi, da bi občina popravila pot do cerkve, da bi tja lahko pripeljali tudi vernike, ki težko hodijo. Kdo ve, morda bo nekoč za cerkev skrbel kdo od vnukov, Gregor, Sara, Milena ali Henrik? Ko bodo odrasli, kakšni ljudje naj bi bili njeni vnuki? Anka Jernej: »Da bi postali pošteni in dobri ljudje, ki ne bodo pozabili na boga. In da ne bi pozabili maternega jezika.«
Ker je lesna konstrukcija stolpa cerkve preperela, jo je treba nujno popraviti in ob tem obnoviti tudi streho. »Če bo dovolj sredstev, bomo popravili tudi fasado, ki se že drobi,« je povedal župnik Slavko Thaler. Del stroškov (okoli 100.000 evrov) želijo pokriti z benefičnim koncertom. Idejo za koncert je dal Jurij Opetnik, ki je kot tonski mojster v cerkvi svete Katarine snemal s številnimi pevskimi zbori iz okolice. Cerkev je zborom podarila akustiko, da so lahko posneli zgoščenke, zdaj se ji bodo pa oddolžili. Nastopajoči zbori so navedeni na strani 10 v koledarju Novic. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1530, leta 1796 je po udarcu strele pogorela. 3. oktobra 1858 je ponovno postavljeno cerkev posvetil blaženi škof Anton Martin Slomšek. Posvečenja se vsako leto spomnijo ob Slomškovi nedelji.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi