Albert Hosp je glasbeni novinar in moderator na radijski postaji Ö1. Hosp je leta 1987 začel oblikovati tedensko radijsko oddajo s svetovno glasbo. Ta oddaja se je razvila v oddajo »Spielräume«, ustanovljeno leta 1995. Oblikoval je med drugim tudi oddaje »Klassik-Treffpunkt«, »Ausgewählt« in »Pasticcio«. Delal je tudi kot zborovodja, pevec v ansamblu in solist. Leta 1997 je soustanovil festival »Glatt & Verkehrt« za tradicionalno in sodobno etnično glasbo. Od leta 2018 naprej deluje kot umetniški vodja festivala. Pogovor o svetovni glasbi, ogroženih glasbenih praksah in 26. festivalu »Glatt & Verkehrt«.
Z radijsko oddajo »Spielräume« ste približali Avstrijcem svetovno glasbo. Kako je nastala vaša ljubezen do svetovne glasbe?
Albert Hosp Kot mnogi glasbeni novinarji sem prvič stopil v stik s svetovno glasbo ob gramofonskih ploščah. V zgodnjih 1980-ih letih sem prvič slišal pesem »Homeless« Paula Simona. Simon poje to pesem skupaj z južnoafriškim zborom Ladysmith Black Mambazo. Ta pesem me je močno ganila. Predvajal sem jo potem v oddaji, v kateri so običajno igrali le klasiko.
Po oddaji je tedanja voditeljica glasbenega oddelka Ö1 stopila k meni in vprašala, če bi se hotel globlje ukvarjati s to glasbo in razviti radijski format. Tedaj so takšni formati seveda že obstajali. Predvsem postaja Ö3 je bila zelo aktivna. Toda zame osebno je to bilo tveganje. V relativno kratkem času sem si poskusil pridobiti osnovne informacije in znanje, da bi bil sposoben sestaviti glasbeni program za tedensko oddajo. Tako sem vstopil v svet svetovne glasbe.
Se lahko svet razdeli v glasbene regije?
Mislim celo, da se lahko vsako regijo razdeli v glasbene regije. Verjetno lahko Dravsko dolino na Koroškem razdelimo na ta način. Na kakšen način se ta razdelitev zgodi, pa je odvisno od osebe, ki deli. Kakšen jodlar bi na primer lahko argumentiral, da je on sam glasbena regija, saj jodlarka v naslednji vasi drugače zajodla.
Glasbeni etnolog Gerhard Kubik, ki se je intenzivno ukvarjal z afriško in posebej s subsaharsko glasbo, pa je napisal, da je Afrika v svojem razumevanju precej homofona regija – zato se tudi pogosto govori o afriški glasbi. To se mi zdi precej čudno, saj nihče ne bi govoril o evropski glasbi. Sklepam torej, da je definicija glasbenih regij močno odvisna od perspektive.
Endangered Languages Project opozarja na to, da je aktualno najmanj 2450 jezikov ogroženih, da bodo izumrli. So izvirne glasbe in glasbene tradicije različnih narodov in skupin na podoben način ogrožene?
Po vsem svetu. Že pred več kot 25 leti je UNESCO ustanovila iniciativo, ki naj bi ogrožene glasbene zvrsti naredila slišne in jih na ta način obvarovala pred izginjanjem. Tedaj je tudi izšla obširna CD-edicija »Voices of Forgotten Worlds«. Toda od 1990-ih let se ta situacija ni izboljšala. Tudi podnebna kriza prispeva k temu, da so kulturne tradicije ogrožene. Joik, petje ugrofinskega naroda Samov, je zaradi ogroženega življenjskega načina narodne skupnosti tudi ogrožen. Položaja narodnih skupnosti ter manjšin ni mogoče ločiti od položaja njihove kulture in kulturnih praks. Iz podobnih primerov ogroženih glasb bi lahko sestavili strašansko dolg seznam. To gre od severne Skandinavije do otočja Molukov, kjer obstaja neverjetna raznolikost jezikov. Položaj v Avstriji pa ni nič drugačen.
Kako se lahko to izumiranje glasbenih tradicij in praks prepreči?
Mislim, da je osnova vzdrževanja glasbe, da se jo prakticira ter da se to omogoča. Akterji ter akterke vzdrževanja so torej glasbeniki in prireditelji koncertov ter festivalov, znanstveniki, politika v obliki mednarodnih organizacij, kakršna je UNESCO, ter mediji.
Rad bi povedal primer: leta 2013 je umrla alpinistka in pevka Gretl Steiner. Nekoč mi je rekla, da obvlada za vsak dan leta po en jodler. Na žalost sem tedaj zamudil, da bi posneli vseh teh 365 jodlerjev. Na srečo pa jih je sama posnela večino. Ohranitev, digitalizacija in posredovanje takšnih glasbenih dragocenosti je to, kar lahko kulturni in medijski sektor prispevata, da glasbene tradicije ne izumrejo.
Naslednji važni akter pa je znanost. Ali je to digitalizacija starih foliantov iz raznih arhivov ali je to snemanje zvokov režnega bobna v Papuanski Novi Gvineji, ki je ob pomanjkanju primernih dreves zaradi podnebne krize ogroženo glasbilo – glasbena etnologija je za ogrožene glasbe neverjetno važna za preživetje.
Pri svojem poklicnem delu ste spoznali številne glasbenice in glasbenike z vseh področij avstrijske scene. So glasbeniki in glasbenice v Avstriji poklicno dovolj zaščiteni?
Mislim, da je razlika, ali si kot glasbenik aktiven na klasičnem področju ali pa v džezu, popu, svetovni glasbi itd. V Avstriji se močno podpira klasika, kar ima seveda glasbeno zgodovinske razloge. Avstrija je internacionalno znana po klasični glasbi, zato politika to glasbeno področje močneje finančno podpira. Na splošno pa mislim, in to je pandemija pokazala, da imata glasba in kultura veliko premajhen pomen v deželi. Prevladuje mišljenje, da je kultura nekaj za prosti čas in zato nima iste vrednosti kot druge sestavine vsakdana. To je fatalna zmota. Brez kulture življenje ni sprejemljivo. To velja za nas vse. Kulturo in glasbo je treba spoznati kot integralni del človeškega življenja – in to je treba zaščititi in pospeševati.
Kaj povezujete s koroškoslovensko glasbeno sceno?
Takoj mi gre na jok, ko slišim dober pevski ansambel iz Koroške. V glasovih je nekaj zelo ganljivega. Pet let sem poučeval vokalni teden v Volšperku in tam sem to močno opazil. Name to učinkuje ne glede na jezik. To kvaliteto slišiš tudi pri sodobnih interpretacijah narodne glasbe, kot jih npr. ustvarja Wolfgang Puschnig. Tu je neka solza v glasbi, ki jo recimo slišim tudi pri Franzu Schubertu.
V svoji oddaji ste večkrat rekli, da ste občudovalec pevke Bernarde Fink. Kaj vas fascinira pri njenem petju?
Spomnim se, da sem na radiu slišal Mozartov rekviem, v katerem je Bernarda pela alt. Alt v tem delu nima velikega sola, le v zelo kratkih pasažah je v ospredju. Na enem mestu pojejo prej ostali glasovi in potem alt. Ko sem slišal teh deset not rekviema, ki jih je Bernarda tedaj pela, je bil svet naenkrat drugačen.
Občudujem njeno popolno predanost glasbi. Menim, da sta bistvi velike umetnosti iskrenost in neoddaljenost. Seveda obvlada tudi fulminantno tehniko in ima neverjetno glasovno kontrolo.
Velik glas je samo zares velik, če je dobro šolan. Toda nekaj je v glasu gospe Fink, kar me spremeni v boljšega človeka.
Mnogi koroški Slovenci in Slovenke so šele preko vaše radijske oddaje spoznali slovenske glasbenike in glasbenice, kot je npr. Brina Vogelnik. Kaj je za vas značilno za slovensko glasbeno sceno?
Slovensko kulturo v Sloveniji in na Koroškem se je po mojem do zdaj nekako zanemarjalo. Je naseljena med Balkanom in srednjo Evropo. Balkan-boom je postavil glasbene skupine iz Hrvaške, Srbije, Bosne, Makedonije itd. v ospredje. Iz Slovenije se je manj slišalo. Glasbenik in kantavtor Tomaž Pengov ali band Tolovaj Mataj iz 1970-ih let so bili bolj posamezni fenomeni.
Danes je to seveda drugače. Kolegi in kolegice iz Slovenije pripovedujejo, da je dežela polna mladih bandov, ki ustvarjajo zelo zanimivo glasbo. Moram pa reči, da imam tudi jaz potrebo po nadomestitvi zamujenega, kar zadeva slovensko glasbo.
Kaj je moč glasbe? Kaj lahko povzroča?
Glasba lahko poboljša svet. V majhnem lahko vsak človek, ki ustvarja glasbo, ki poje ali muzicira, postane boljši človek. V velikem pa ima glasba moč povezati narode. Posebej na področju, ki sega čez razne žanre, lahko nastane mnogo dobrega. Preko sodelovanja glasbeniki iz različnih kultur pokažejo, kaj je vse mogoče.
V torek sem videl duo iranskih glasbenikov, ki živi v Franciji. On se je rodil v Franciji, potem ko je njegov oče v 1960-ih letih emigriral v Evropo, ona pa je imigrirala iz Teherana v Francijo. Za čas koncerta so se ravno srečali Putin, Erdoğan in Raisi v Teheranu.
Mislil sem si, kakšna razlika je med tem, kar producirajo ti politiki in kar producirata glasbenika – in koliko več nastane pri umetnikih! Kultura in umetnost sta dediščini človeštva. Učita nas, da lahko le skupaj živimo, da drug drugega potrebujemo.
Skupaj z Jojem Aichingerjem ste leta 1997 ustanovili festival »Glatt & Verkehrt« za tradicionalno in sodobno etnično glasbo. Zdaj teče 26. festival. Kaj je njegova posebnost?
Festival poteka letos od 15. do 31. julija. Zadnji dnevi festivala so posvečeni temi »Nov svet«. Pevka, komponistka in pesnica Susana Baca, ki je trikrat prejela Latin Grammy in je bila nekaj časa peruanska ministrica za kulturo, je bila zadnji mesec artist in residence v Kremsu. Nastopala bo s svojim albumom »Palabras Urgentes« (Nujne besede) na velikem odru. Nastopili bodo še Danyèl Waro, Otto Lechner in glasbena skupina Ayom. Ženski trio Marala bo v krogu muziciral okoli mikrofona. Publika bo sedela v dveh krogih okoli nastopajočih in slišala glasbo skozi slušalke.
Ideja festivala je, da osreči publiko. Mislim, da moramo glasbo praznovati. Zelo sem vesel, da lahko sodelujem pri oblikovanju festivala. Organizacijska in produkcijska ekipa festivala je bistvena za uspeh festivala. Le preko tega skupnega dela lahko ta projekt sploh uspe.
