Adrijan Mandl dela pri pogrebnem zavodu občine Pliberk: »So slike, ki jih nikoli ne bom pozabil«

Ko je Adrijan Mandl postal nov sodelavec pogrebnega zavoda Pliberk, je bila nenadna smrt znanca prvi pogreb na novem delovnem mestu. Sledil je pokop samomorilca, zatem prvi kontakt s policijo. So slike, ki jih nikoli ne bom pozabil, pravi. Pogovor v timu, ki gre po truplo, je najvažnejši za predelavo dogodkov, posebno težke situacije pa zahtevajo tudi psihološko pomoč. Čeprav je z moškim zborom Kralj Matjaž prepeval na številnih pogrebih, sam ni vedel, ali bo zmožen opravljati delo. Ko je prvič prestopil prag patologije v Celovcu, je potreboval kar nekaj časa, ogledal si je okolico in miroval za pet minut.

Krsto si lahko kupil pri Blažejevem centru, higiensko oskrbo mrličev so prevzeli svojci, bližnji sosedje so izkopali jamo. Spremembe, to so novi higienski predpisi in dejstvo, da zmeraj več ljudi ne umira doma, so botrovale ustanovitvi pogrebnega zavoda občine Pliberk. Prvi sodelavec občine, ki je dobil licenco, je bil matičar Gregor Hudl. Vodja pogrebne službe je danes Gerhard Pikalo. Polovica ljudi danes umre doma, druga polovica pa v bolnišnici ali v domovih za ostarele, pravi Mandl. Da bi svojci mrliče umili, jih oblekli in doma dali na pare, je redko. Letos se je to v Pliberku zgodilo samo petkrat in vselej pri kmečkih družinah. Izguba svojca, ljubljenega človeka, je zareza za vsakogar in jo sam težko predelaš, ugotavlja Mandl. Ali ti to uspe s pomočjo cerkve in župnika ali na drug način, je odvisno od posameznika. Določeni rituali, ki jih ima cerkev, pač olajšajo predelavo.

Izziv je zmeraj tudi sprejem svojcev. Čeprav gre večinoma za tehnična vprašanja, je potreben občutek in pieteta. Sprejem se razlikuje od primera do primera. Nekateri pogovori so trajali dve uri, drugi pa deset minut, pripoveduje. Često je postopek pogreba že določen v oporoki. Obstaja pa tudi možnost, da se postopek zapiše pri pogrebnem zavodu. Tega se morajo držati svojci, pa tudi pogrebni zavod. So pa tudi želje, ki jih zavod ne more uresničiti. V Avstriji na primer ni mogoče, da bi raztrosili pepel iz žare, lahko pa imaš žaro doma. Pri pogrebnem zavodu je ponudba vsekakor zelo široka. Mandl je tudi želel, da bi pepel stisnili v diamant, kar ponujajo podjetja v Švici, stroški okoli 25.000 evrov pa so bili na koncu le previsoki. 

V Pliberku je razmerje uporabe med krsto in žaro pol - pol. V mestih kot Celovec in Beljak pa žaro uporabljajo že v več kot 70 odstotkih pogrebov, v Sloveniji še pogosteje. Pa tudi v Pliberku število žarnih pogrebov narašča. Cenovno ni velike razlike, pravi Mandl. Skromna pogrebna storitev, brez rož in sedmine, stane med 2000 in 3500 evri. V primeru, ko ni svojcev, plača pogreb občina. V Pliberku pride žara potem v grob brezimenskih. Zelo pametne so za Mandla ponudbe, ko najprej nekaj let vplačuješ mesečno določen znesek in zavarovalnica potem prevzame stroške pogreba.

Pliberški pogrebni zavod obhaja letos svojo 50. obletnico. Zato vabi zavod na dan odprtih vrat, ki bo 9. novembra, od 13. ure naprej, v mrliški veži v pliberški Heimstraße. Tam bodo mdr. predstavili prvo žaro z motivom slikarja Wernerja Berga. Ta bo na voljo samo pri pogrebnem zavodu Pliberk. Isti motiv ima pogrebna služba tudi kot logotip. Zaenkrat bodo ponudili samo leseno žaro, za kovinaste zaenkrat še iščejo proizvajalca. Program na dnevu odprtih vrat je raznolik. Pliberški notar Wenger bo predaval o dednem pravu. V salonu bodo razstavljene krste in žare, sodelovala pa bo tudi Mohorjeva s knjižno polico na temo žalovanje. Ljudje zmeraj pogosteje hočejo že prej urediti potek po lastni smrti in se zanimajo za možnosti, ki jih nudi pogrebni zavod, pravi Mandl. Zato ima informacije tudi na spletu in ima stran tudi na Facebooku.

Smrt je tema, ki zaposluje ljudi. Mnogi se je lotevajo z določenim respektom. Za nekatere pa je soočanje s smrtjo zelo težko, to opaža Mandl, ko išče sodelavce. Manjka ljudi, ki bi šli po umrle na domove, za pogrebni sprevod in tudi za izkopavanje jam. Te bi občina nastavila za nekaj ur tedensko in tako časovno razbremenila obstoječo ekipo. Ne samo v Pliberku, temveč cela branža išče ljudi, pravi Mandl. Večina se boji tega dela, saj vejo, da so tudi težki primeri, ko umrejo mladi ljudje ali se zgodijo nesreče. Kar hitro Mandl opazi, ali je oseba primerna za delo pri pogrebnem zavodu ali ne.