Ko sem spoznala Tatjano Angerer iz Kotmare vasi, nisem mogla verjeti, da se za živahnimi očmi skriva devetdeset let življenjskih izkušenj, ustvarjalnosti in ljubezni do jezika in soljudi. Umetniški in rokodelski izdelki v Tatjaninem bivalnem prostoru kažejo, da je ustvarjalnost zajela vse generacije njene družine, zato sem jo prosila, da mi zaupa nekaj spominov in življenjskih spoznanj.

Kako vas je pot vodila na Koroško?

Tatjana Angerer: Na Koroško sem prišla z drugim možem. Bil je iz Južne Tirolske, za Koroško pa sva se odločila zato, ker sem jaz iz Slovenije in ker na Koroškem še živijo Slovenci. Tukaj sva torej imela oboje. Sprva sva živela ločeno, jaz v Ljubljani, kjer sem imela službo, mož pa je služboval na Koroškem in se ob vikendih vozil v Slovenijo. Delala sem kot založnica in ko je »moja« založba nehala delovati, sem se odločila, da se možu pridružim v Avstriji.

Kako ste se vživeli, ste doživeli napetosti med narodnostnima skupnostima?

Skupaj sva se odločila za Kotmaro vas, kupila zemljišče in zgradila hišo. Napetosti med skupnostima nisem občutila ne na eni ne na drugi strani. Tega od prej nisem poznala in me ni tangiralo. To ni bila moja tema, nemško pa sem znala že od prej. Moj mož Alois, ki je bil teolog, je znal več jezikov in se je naučil tudi slovensko, tako da je bil dopisnik Našega tednika in Nedelje.

Tudi vi ste veliko pisali.

Vedela sem, da se bom z nečim morala ukvarjati in ker sem pisala že prej, sem s tem nadaljevala. Ko sem v Sloveniji še delala kot učiteljica biologije in kemije, sem napisala učbenik za biologijo. Vedno so me zanimale naravoslovne teme. Na Koroškem pa sem se posvetila tudi drugim temam, npr. receptom iz koroške kuhinje. Hodila sem od hiše do hiše in zbirala recepte. Pisala pa sem tudi prispevke za slovensko revijo, ki je izhajala v Mariboru. Večinoma sem pisala v slovenščini. Z jezikom se zelo rada ukvarjam, zato sem pisala premišljeno.

Ste napisali tudi kaj avtobiografskega?

Knjiga Židovska osem obravnava zgodovino očetove družine. Živeli so v Mariboru in ker so bili člani nemške manjšine, so morali zapustiti svoj dom. Odšli so v Gradec. Bili so težki časi, ki so ločili dva naroda. Oče je moral oditi, mama pa Slovenije ni hotela zapustiti, zato sta se ločila. Jaz sem z mamo ostala v Sloveniji, oče pa je po preselitvi zbolel in umrl. Vojni čas me je kot otroka prizadel in nisem si upala povedati, da je moj oče Nemec ali da znam nemško. Tudi po vojni ne. Delala sem se, kot da ne razumem. Iz golega strahu. Če me je kdo vprašal po očetu, sem odgovorila, da je oče umrl. To takrat ni držalo, ampak tako sem se izognila nadaljnjim vprašanjem. Mama je bila učiteljica na Dolenjskem, jaz pa sem odraščala pri stricu v Ljubljani, kjer sem obiskovala gim­nazijo, pozneje pa študirala biologijo in postala učiteljica. Rada sem dajala znanje naprej, potem pa sem iz zdrav­stvenih razlogov zamenjala poklic in postala založnica.

Pisali ste tudi otroške knjige, dobili ste nagrado dežele Koroške za mladinsko literaturo. Kaj vas je vodilo pri pisanju?

Nagrado sem dobila za knjigo Pripovedka za rojstno noč. Pisala sem z mislijo na svoji hčerki. Vsem otrokom, do katerih knjiga pride, sem želela predati neko znanje. Za otroke morajo biti stvari napisane prijetno in privlačno ter z namenom, da otroci nekaj spoznajo. 

Bili ste zelo kreativni, dobili ste priznanje »Dobra igrača«. 

Naredila sem igralne karte na temo zdravilne rastline. Temo iz biologije sem povezala z jezikovno igro. Pri ustvarjanju kart je šlo za usvajanje jezika in botanike in ker zelo rada rišem, sem karte tudi sama ilustrirala.

Kakšne občutke imate ob misli na tri generacije svojih potomcev, kaj bi svetovali mladim?

Ko vidim svoji hčerki, odrasle vnuke in pravnukinjo, imam prijetne občutke – vidi se, da sem nekaj naredila. Sicer pa sem rada ustvarjala z rokami, ki so najboljše orodje. Skozi življenje me je vodila ljubezen do narave, do vsega živega, zato bi mladim svetovala: poslušati naravo in ostati skromen.

V soboto, 22. oktobra, so na stari Kumrovi domačiji (Bilnjovs 2a) ob peki domačega kruha predstavili knjigo Tatjane Angerer »Biokruh in pecivo«.