19. septembra 2024 je 85. rojstni dan v družinskem krogu praznoval pesnik in slikar Gustav Januš. Malo pred rojstnim dnevom so v galeriji Walker v Svetni vasi odprli razstavo »Slika, vmesje« Januševih slik iz zadnjih dveh let. 

Dan po rojstnem dnevu, ki ga je pesnik in slikar v družinskem krogu praznoval na Osojščici, ne Gustava ne njegove žene Fride ne najdem doma. Pred vrati pustim list z vprašanji za intervju, na katerega z roko napišem, kdo sem in zakaj ga iščem. Pozno popoldne v petek zazvoni telefon, Gustav pravi, da se lahko pogovoriva v soboto popoldne. Ko sem znova pred vrati v Breznici, me sprejme nasmejani umetnik. »Dobra vprašanja ste mi pustili, tako da kar naprej, drugače vas ne bi sprejel.« Intervjuje nerad daje, kar je po svoje razumljivo, če pomislimo, da o njegovih izkušnjah in pogledu na svet govorijo tudi njegove pesmi in slike. Pogovarjava se v ateljeju, od koder se nato preseliva za jedilno mizo s prelepim razgledom na Dravo in Rož. Preden odidem, mi Gustav iz košare na terasi še napolni vrečko z domačimi jabolki. Absolvent gimnazije na Plešivcu, prejem­nik Petrarcove nagrade za liriko leta 1984 in številnih drugih priznanj ter nagrad si ob svojem visokem jubileju želi predvsem »prijaznih nasmehov«, ko se poda med ljudi. Na svoje bogato življenje nekdanji učitelj na ljudski šoli v Šentjakobu v Rožu gleda z zadovoljstvom: »Marsikaj mi je uspelo doseči in uresničiti.«

Do 27. oktobra razstavljate svoje slike v galeriji Walker v Svetni vasi. Kateri del vašega slikarskega opusa je tam na ogled?

Gustav Januš: V galeriji Walker so na ogled moje najnovejše slike, nastale v zadnjih dveh letih. S to galerijo sem povezan od smrti Marije Šikoronja, pri kateri sem prej redno razstavljal. Slik na aktualni razstavi »Slika, vmesje« prej javnost še ni videla. 

 Kakšne spomine imate na škofijsko gimnazijo na Plešivcu, kdo so bili vaši sošolci? 

Šolanja na Plešivcu se spominjam s hvaležnostjo. Moji sošolci so bili npr. Jože Kopeinig, Peter Sticker, Urh Kassl, pred menoj so bili Florjan Lipuš, Valentin Oman in Feliks Bister, za menoj pa Peter Handke. Moje prve pesmi so nastale prav na Plešivcu, saj me je Lipuš vzpodbujal, naj kaj prispevam za našo revijo mladje, kar sem tudi storil. S tem se je pravzaprav razvilo moje literarno življenje. Vsi našteti smo še živi, kar tudi ni majhna stvar. 

Kaj vas je najbolj oblikovalo, če se ozirate nazaj na svoje življenje?

V prvi vrsti me je oblikovalo poučevanje, torej moj poklic, v drugi vrsti pa umetnost, torej slikanje in pisanje poezije. 

Za svoje literarno ustvarjanje ste leta 1984 v Avignonu prejeli Petrarcovo nagrado …

No, ja, za to je poskrbel Peter Handke, ki se je v Salzburgu spomnil svoje preteklosti in se začel učiti slovenščine. Najprej je prevedel Lipuša, nato pa je nekje našel moje pesmi in jih začel prevajati. Tako je moja prva pesniška zbirka v nemščini izšla pri ugledni založbi Suhrkamp. 

Še pišete pesmi, kdaj ste napisali zadnjo?

Zdaj bolj slikam, pišem ne več, zadnjo pesem sem napisal leta 2019. Zanimivo mi je, da se še vedno berejo moje pesmi iz 50. in 60. let, kar mi ugaja, saj upam na trajnost moje umetnosti. 

Kateri sodobni razvoji vas navdajajo z upanjem in zadovoljstvom? Ali vam kateri povzročajo skrbi? 

Moje skrbi so take, kot jih imajo vsi ljudje, torej klima, vojne in tako naprej, to me vedno nekje muči in skrbi.

Kako danes vidite Koroško in njene ljudi?

Koroško streho vidim pozitivno, marsikaj se je na bolje spremenilo, a pod streho še vedno klije neka nerazumnost.

V kaj verjamete?

Niham sem in tja med Slomškom, »V nebesih sem doma« in Rilkejem, »Krožim okoli Boga, okoli starodavnega stolpa krožim že tisoč let, ne vem pa, ali sem sokol, veter ali pesem«.

Čez dva tedna so v Avstriji volitve, ali pesnika in slikarja zanima politika, ali jo tudi spremljate?

Seveda me politika zanima in jo tudi spremljam, koga bom volil, tega pa ne povem.