70-letnik Andrej Wakounig: »Kot manjšina stopicamo na mestu«

Med koroškimi Slovenci je veliko ljudi, ki niso deležni posebne pohvale za svoje delo za slovensko narodno skupnost, čeprav so precej svoje energije in življenjskega časa odmerili za dobrobit naših ljudi. Eden od teh je gotovo Andrej Wakounig, sin Kovačeve družine z 12 otroki iz Mlinč. Kar 18 let je bil občinski odbornik Enotne liste, od leta 1985 do 1991 v skupni občini Pliberk, vse do leta 2003 pa še v samostojni bistriški občini. Nekaj let je bil tudi drugi podžupan za EL, pa tudi prvi predsednik deželne EL. A kdor pozna Andreja Wakouniga, ve, da je vsestransko zainteresiran človek, na primer je strokovnjak za gobe. 

Andrej Wakounig: Če pomislim nazaj, je velikovški okraj vedno izstopal po tem, kako majhen je bil delež glasov za svobodnjake. Danes smo v avstrijskem trendu in se ne razlikujemo več, tudi kar zadeva slab rezultat Zelenih. Včasih so ljudje še dobro premislili, koga so volili.

Zelo lepe. Kot družina smo bili med seboj povezani, si pomagali, doma smo veliko delali. Oče Joza (1909–1989) in najstarejši brat Hanza (1940–2016) sta vodila domačo kovačijo in omogočila, da nas je kar osem zaključilo Slovensko gimnazijo, tudi jaz. Oče je kot narodnjak zelo podpiral Slovensko gimnazijo in je tudi druge starše nagovarjal, da naj na šolo pošljejo svoje otroke.

Po odsluženem vojaškem roku sem izvedel, da na Dunaju iščejo finančne uradnike. Podal sem se na sprejemni izpit in takoj sem dobil službo in tam delal od leta 1975 do 1979. Tistega leta sem se preselil v Dvor k svoji ženi Pepci, ki sem jo spoznal na Dunaju. V tem letu se je rodil tudi najin prvi otrok, sin Boris. Poklicno sem se dal premestiti v Celovec, kot izobraženi davčni inšpektor sem na podlagi bilanc preverjal podjetja vseh branž. 

Nisem se integriral v kakšno večinsko stranko, na finančni upravi tudi nisem občutil »trenda« v to smer. Prvotno sem sodeloval pri Pliberškem časopisu, leta 1985 sem bil prvič izvoljen kot občinski odbornik v tedaj skupni občini Pliberk/Bistrica. EL je tedaj imela 7 od 27 mandatov, bili smo močna frakcija.

Ne, mene so sodili po tem, kar sem znal. Mislim, da sem bil dobro izobražen uradnik, pomembnost sem polagal na kvaliteto. Še danes sem prepričan, da moraš za kvalitativno plačo opraviti tudi dober posel. Tudi v času, ko je bilo na Koroškem napeto, sem imel veliko prijateljev iz večinskega naroda, ki so bili istega mnenja, kot jaz.

Mislim, da je REgi zelo kvalitetna lista, to vem, ker tam deluje tudi moja žena Pepca. Je frakcija, ki ima zelo dobre ideje, ki so jih večinske frakcije prevzele in prodajale za svoje. Da ni prišlo do izvolitve župana, je pač politična realnost in je bilo za pričakovati. V občini je pač še veliko tradicionalnih volilcev SPÖ. Ne smemo pozabiti, da imajo večinske stranke tudi na občinski ravni na razpolago veliko več denarja kot naše frakcije, ki so samostojne. To ni borba z enakopravnimi sredstvi.

Naš načrt je bil, da pritiskamo na politiko, da na Koroškemkončno uvedejo zaščiteni mandat za manjšino, kot ga imajo na primer v Sloveniji. Bili smo na dobri poti, temu nasprotovali pa so tudi ljudje iz narodne skupnosti, ki so zagovarjali model integracije v večinske stranke. Ta integracija pa koroškim Slovencem ni prinesla nič. Kot manjšina stopicamo na mestu, asimilacija se ne ustavi. Imamo tri zastopniške organizacije, ko pa bi bila ena dovolj in učinkovita. Tozadevno opažam čisto neaktivnost in neprisotnost.

Upam, da mi bo zdravje ostalo naklonjeno. Važno je, da si ohraniš pozitivno gledanje na bodočnost. Najvažnejši so mi moji najbližji, žena Pepca, sin Boris in hčerka Lucija. Hvaležen sem, da se dobro razumemo, da smo povezani in drug drugemu pomagamo. Ko postajaš starejši, to povezanost še bolj ceniš. Tukaj vključujem pa seveda vso žlahto. V veliko zadoščenje mi je, da se je v naši družini ohranila slovenščina, naša materinščina je za nas velika vrednota. Pri nas je čisto običajno, da se med seboj govori slovensko. Če kdo ne zna, se mu pa prevede.