65-letnik Peter Kert: Živim zlato jesen življenja

Na gorici pri Krtih, na domačiji Petra in Kati Kert, je mirno bolj poredko. Na obisk radi prihajajo sosedje, prijatelji, pa tudi kakšna stranka. Ko srečam Petra za ta pogovor za časopis, sedita za mizo s prijateljem, skupaj se bosta z motorji odpeljala na krajšo vožnjo. Živo pa ni le okoli hiše, ampak tudi v njej. Petru je všeč, da ima okoli sebe družino. Doma pri Krtu poleg žene Kati, roj. Kramer, živijo še njuna hčerka Martina s partnerjem Gerwinom in sinčkom Valentinom. Le nekaj metrov stran, na oni strani reke Bistrice, živi druga hčerka Katja z družino. Le najmlajšega sina Petra je zaneslo malo dlje. Kako uspeva sobivanje več generacij pod eno streho? »Mora pač vsak malo popustiti. Ima pa veliko prednosti, na primer, ker lahko z ženo po potrebi paziva na vnuka,« pove Peter Kert. Pripoveduje, da zaradi dela na kmetiji, v tovarni in kot trgovski zastopnik ni imel dovolj časa za svoje otroke, kar je bila napaka. »Zdaj, ko sem postal dedek, sem dobil drugo šanso in si poskušam zavestno vzeti čas za družino.«

Peter Kert ima veliko sorodnikov v Sloveniji, njegov dedek Valentin se je v času monarhije rodil v Kotljah. Kasneje je prišel v Konovece in prevzel malo kmetijo pri Krtu. Zanimiva je tudi zgodba, kako sta se spoznala starša Petra Kerta. »Šmihelčan Stanko Vavti je bil bratranec mojega očeta Josefa Kerta (†2012), Stanko je v 50. letih prejšnjega stoletja kot pismonoša delal v Rožu. Tam je spoznal mojo mamo Štefko, roj. Partl (†1996). Stanko jo je priporočal mojemu očetu. Oče je kratkomalo šel v Rož, sledila je poroka v Šentjanžu in tako je mama prišla v Konovece h Krtu. Staršema so se rodili otroci Roza, Peter, Stanko in Štefka, imeli so še polbrata, to je bil danes že pokojni Jozej Gallo. Bodočo ženo Kati je Peter osvojil na žegnanju pri Božjem grobu. Poročila sta se leta 1981 v Nonči vasi, pel je Mešani pevski zbor Podjuna, pri katerem sta oba prepevala.

Pri Kočniku v Šmihelu se je Peter Kert izučil za mehanika za kmetijske stroje. Po nekaj letih je šefinja odločila, da bo on za Kočnike prodajal traktorje in stroje: »Opazila je, da sem bil edini, ki je stranke ob prihodu v delavnico pozdravil in jim ponudil pomoč. Rekla je, da imam socialno kompetenco, prodajati se bom pa že naučil.« Bil je uspešen prodajalec, velika prednost je bila njegovo znanje slovenščine: »99 odstotkov kmetov na južni strani Drave je tedaj govorilo slovensko in če si kot Slovenec prišel k Slovencu, je bila polovica kupčije že opravljena. Nisi pa smel tega izkoriščati, na koncu si moral kmetu prodati dober stroj, ki je bil zanj primeren.«

Peter Kert je sicer že upokojen, a se še vedno ukvarja s popravljanjem in posredovanjem starejše kmečke mehanizacije. Pravi, da tega ne občuti kot delo, ker je zanj tudi konjiček. »Starejši kmetje nehajo, mlajši rodovi pa se hočejo znebiti starih kosilnic, plugov ali nakladalnih vozov.« Tako Peter Kert vsako leto »izprazni« nekaj kmetij. Pripoveduje, da kot trgovec igra z odprtimi kartami: »Kmetu razložim, zakaj mu lahko za določen stroj ponudim določen znesek, koliko stane popravilo in tako naprej. Najbolj pomembno je, da kot trgovec ostaneš seriozen. Če kot trgovec koga ogoljufaš, kmalu ne boš več nič prodal,« odločno pove Kert. Boli ga, ker  neposredno doživlja, koliko ljudi opušča kmetovanje.Čeprav je še danes veliko na poti, nam je povedal, da je najraje doma. Pravi, da v življenju še ni bil tako srečen kot v zadnjih letih: »Živim zlato jesen življenja. Nimam denarnih skrbi, znotraj družine ni sporov, s sosedi nimam konfliktov. Rad živim in se zahvaljujem bogu, da nam gre tako dobro. Zato na boga nikdar ne bom pozabil,« pove Kert, ki o sebi pove, da je globoko veren. Ponosen je na otroke. »Vsi so pri kruhu, so normalni ljudje, ki imajo spoštovanje do sočloveka. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa,« se nasmehne Peter Kert.

Nekaj let je Kert kot samo­stojni podjetnik prodajal kmetijske stroje. S pomočjo žene Kati, ki je delala v domu za ostarele, sta poleg poklicev vodila še kmetijo. V življenju je doživel tudi težke čase. »Pred 25 leti sem preveč zaupal poslovnemu partnerju, ki je to izkoristil, in izgubil sem precej denarja. To je bila trda faza, ki sem jo prestal predvsem s pomočjo žene. Rekla mi je, da bova skupaj premagala težave, in res sva jih,« je hvaležen Peter Kert. 

Peter Kert se že vse življenje udejstvuje na kulturnem področju. Začelo se je pri katoliški mladini, kot igralec je sodeloval pri številnih igrah KPD Šmihel, pel je pri MePZ Podjuna, 25 let je bil pri gasilcih, odkar je upokojen, pa poje pri MoPZ Foltej Hartman v Pliberku. Že trikrat je sodeloval pri igrah pod milim nebom v Vogrčah, tudi letos v avgustu ga boste lahko videli. Vsako leto pomaga tudi pri organizaciji farnega praznika v Šmihelu: »Če vsi malo primejo za delo, je pač lažje. Če kdo dela sam, mu moram pomagati, ta sindrom pač imam v sebi.«