30 let v službi svetega Miklavža

Topolovec je po selitvi iz Špitala ob Dravi pri petih letih skupaj s sestro odraščal v Goselni vasi pri Dobrli vasi, njegovi starši pa so rojeni v Sloveniji. Šele tam je družina opazila, da je njihov novi kraj bivanja na dvojezičnem območju. »In tam je bila kmetica, ki je vedno želela, da z njo nemško govorim, ker ona moje pisne slovenščine ni razumela,« pojasnjuje Topolovec. Vendar je fant, ko je začel obiskovati Slovensko gimnazijo in bival v domu, s pomočjo učencev »iz Podjune, Zile pa iz Roža« hitro osvojil najrazličnejša narečja. 

Po maturi pa je bil kot mladenič postavljen pred močna pričakovanja, da bo postal duhovnik. Nekdanji žup­nik Brumnik, prošt svoje fare, je namreč v njem videl bodočega fajmoštra, saj je družina redno obiskovala vse tri nedeljske maše, prvo zgodaj ob šestih v slovenščini, ter je zanj že vse »zrihtal« in »financiral«. Topolovec je prosil za teden dni časa za premislek. »In potem sem pač stal pred tem, da se moramo odločiti, in sem spoznal, da sta moja najljubša predmeta bila matematika in zgodovina, in sem se odločil za študij.« Nato je moški, ki je hotel postati »takšen fajn učitelj« kot nekdanji profesor Urbajs Slovenske gimnazije, poučeval na Bachmannovi gimnaziji in od leta 2002 naprej na Slovenski gimnaziji. Naknadno je opravil izobraževanje za poučevanje informatike.

Prvič v vlogi svetega Miklavža je Franz Topolovec nastopil pri 19 letih, ko ga je dobrolski duhovnik Janez Tratar vprašal, ali bi hotel sodelovati. Razen desetletnega premora in obdobja koronavirusa bo Topolovec letos tridesetič hodil z angelčki od hiše do hiše. Pri tem obišče družine iz župnije Dobrle vasi »od Lovank do Kazaz«. Na svoje prvo miklav­ževanje se predvsem spominja veroučiteljic, ki so mu naložile pripovedovanje zgodb o zlatem jabolku, ter staršev, ki so hoteli, da otrokom vzame »cucej« oz. dudo. Namesto tega in klečanja ter molitvic, kot je doživljal v mladosti pod svojim Miklavžem in parklji, ki se jih je zelo bal, je Topolovec iskal blag pristop: »Miklavž pravzaprav ne tepe in tudi ne grozi in tega sem se tudi vedno držal. Jaz sem pač vedno hotel, da se mene ne bodo bali, kot sem se jaz kot otrok.« Obisk v Lovankah, kjer je za 5. decembra že zapadel sneg, pri čemer so ga otroci pometali s snegom in poskušali odstreliti njegovo kapo, je bil še posebej naporen. »Zdaj je fajn, ker ni več snega,« pove z nasmeškom.

Topolovec vidi v mik­lavževanju »začetek veselja za božič« in lepo navado, pri čemer želi sprožiti pozitivne občutke pri otrocih. »To se pravi, da se jim ni treba bati in tudi da so pridni, ker sem jaz prišel, pa čeprav so 'žleht' bili.« Skozi leta pa je opazil spremembe: »Na začetku je bil res skromen čas. Darila so bila razmeroma majhna. Okrog leta 2000 sem se pa dejansko ustrašil, ko so angelčki dali otrokom PlayStation.« Poleg tega otroci dandanes večinoma vedo, da Miklavž sploh ne obstaja in zato spoštovanja sploh ni. Obiski pri določenih družinah so tako postali pravi »eventi s pivskimi steklenicami na mizi in glasno glasbo«. Pri njegovih letnih obiskih pri družinah je običajno, da otroci vedno nekaj pripravijo. »V šoli se učijo kako pesem ali pa nekaj recitirajo.« Pri nekem obisku majhna deklica ni hotela nehati z igranjem na violino in mama je postala čisto jezna, ko je Topolovec po dveh pesmih moral oditi. Spominja se tudi nemške družine iz Dvora, kjer mu je mama dala seznam s tem, kaj naj sin preneha početi. To so bile stvari, kot so kričanje, uporaba kletvic ali pretepanje sestre. Vendar je bilo fantu tako nerodno, da je vsakič zakričal: »Ampak mama in ata tudi počneta tako!« Na koncu pa poudari veselje otrok, pri katerih vidiš, »kako oči žarijo«.