Na začetku je bil sprejem. Potem je prišla slika. Nato je dvakrat izpadel tok. Libanon in Avstrijo v času antropocena loči le tanka šipa in vitek časovni zamik. – Avstrijsko-ameriški zgodovinar in politolog Eugene Sensenig je profesor politologije v Libanonu. Dela za raziskovalni inštitut Gender, communications and global mobility studies unit. Je avtor številnih publikacij ter predsedujoči ameriških demokratov in demokratinj v Libanonu. Pogovor o politiki, enakosti spolov in tujosti.
Prizadevate si za priznanje genocida nad Armenci in Armenkami (1915). Zakaj bi bilo priznanje pomembno za armensko diasporo?
Eugene Sensenig: Za armensko diasporo, ne glede na to, ali na Bližnjem vzhodu, v Libanonu, Siriji, ZDA ali v Evropi, je priznanje iz dveh razlogov pomembno. Prvi je, ker je ta genocid obstajal. Drugi razlog je, da je priznanje pomembno za nadaljnje življenje in nadaljnji razvoj narodne skupnosti. Manjkajoče priznanje visi ko Damoklejev meč nad njimi. Kot profesor delam s četrto generacijo po genocidu. Oni so tako polni sovraštva, kar se tiče te teme. So zelo fokusirani na to in je na splošno težko o tem diskutirati. Zaradi tega sem se tudi začel prizadevati in zato smo tudi pričeli s projektom, v sklopu katerega smo organizirali zgodovinske pohode.
Kako je nastala ideja za zgodovinske pohode?
V bistvu mi je ta ideja prišla že v mojem času na Dunaju. Moj pokojni iranski-armenski prijatelj, novinar in režiser dokumentarnih filmov, Zarik Avakian, mi je že tedaj priporočal roman »Die vierzig Tage des Musa Dagh« (40 dni Musa Dagha) Franza Werfla. Ko sem knjigo potem v Libanonu končno prebral, sem spoznal, da je ta način soočanja s preteklostjo zelo primeren za moje študente in študentke. Tri leta, od 2013 do 2015, sem organiziral zgodovinske pohode. Koncept se naslanja na evropske modele, pri katerih sem sam sodeloval oz. ki sem jih tudi soorganiziral. To idejo sem potem adaptiral za Bližnji vzhod. Pred pohodi smo v skupini vedno brali odlomke Werflovega romana in se pripavljali preko zgodovinske rešerše. Potem smo leteli za pet dni v Turčijo, da smo šli na goro Musa Dağı/Musa Ler. Na poti smo obiskovali vasi. Na vrhu gore so razvaline utrdbe in obstajal je spomenik, kajti gora je bila zatočišče skupine upornikov in upornic v času genocida. Ta spomenik je bil potem od turških sil razminiran. Pri teh pohodih je vedno sodelovalo okoli 20-25 študentk in študentov. Pozneje, ko je projekt že nekaj časa tekel, so študenti in študentke želeli stopiti v dialog s turško mladino. To smo potem zorganizirali v Švici. To je zelo dobro funkcioniralo. Zdaj študentke in študenti ta projekt sami organizirajo.
Živeli ste na Koroškem in na Južnem Tirolskem. Kaj ocenjujete kot pomembne stebre za preživetje manjšin?
Dolgo nisem vedel, da imam slovenski priimek. Moja družina je pensilvansko- nemška. Moji predniki in prednice so bili za čas turškega obleganja iz Koroške pregnani in so zbežali v Švico. Potem so emigrirali v ZDA. To znanje, da smo slovenskega porekla, se je izgubilo. Sensenig je v bistvu Senčnik. Ko sem bil na Koroškem, sem se predstavil Kukovici, ki je odgovoril, da imam lepo koroško ime. Nato sem rešerširal. Ko sem se vrnil v ZDA, sem potem pri božični večerji sorodstvu odkril, da imamo slovenski priimek. V ZDA se ni vedelo ničesar o Jugoslaviji, ampak poznali so avtomobil »Yugo«, ki naj bi bil najslabši avto sveta. Zatem je sorodstvo bilo čisto iz sebe. Takrat, v 1980. letih, sem se začel intenzivno ukvarjati z manjšinami. Menim, da je za preživetje manjšin pospeševanje materinega jezika esencialno. Posebej, kar se tiče pouka v materinščini. Tudi vidim paralelo in izzive pri Armencih in Armenkah v Libanonu. Tam armenščine ne dojemajo kot enakovreden jezik, temveč kot nekaj, kar spada k stari generaciji, k babici in dedku. Ni kulturni ali znastveni jezik, je le za vsakdan. Ni uporaben za kariero. Nadalje je tudi pomebno, da so krajevni napisi večjezični ter se lahko jezik uporablja v različnih institucijah in na uradih.
Kaj pomeni za vas pojem »tujost«?
Zame je »tujost« nekaj, s čimer se še ne počutim prijetno. Doraščal sem v krščanski komuni v Chicagu v 1950-60. letih. Moji starši so bili progresivni levičarji. Že kot otrok sem se torej ukvarjal s temami kot so manjšine, rasizem in revnost. Tudi kot dijak sem bil angažiran aktivist. Ko sem bil mlajši, sta bili zame dve temi izzivalni: posebne potrebščine (disability) in homoseksualnost. Meni je bilo potem pomembno, da delam na sebi, dokler se ne počutim prijetno in neobremenjeno v odnosu do homoseksualnih oseb in do homoseksualnosti ter do ljudi s posebnimi potrebščinami in do te tematike. To mi je tudi uspelo in postal sem aktivistično aktiven za obe zadevi. Danes je situacija takšna, da pogosto pridejo k meni študenti in študentke, ki so homoseksualni, da se mi zaupajo. Z družino ali prijatelji pogosto o tem ne morejo govoriti. Tudi študenti, ki so bili v vozičku, so že prišli k meni, ker so imeli problem, da jih univerza ni jemala resno. – V Avstriji sem sodeloval pri projektu za Johanno Dohnal na temo žene in dekleta s posebnimi potrebščinami ter seksualno nasilje in izkoriščanje. Naredili smo trening, kako ravnati s temi vprašanji, kako narediti intervjuje itd. Na splošno je pomembno, da se poveča ta pojem »normalnosti«, da tudi te manjšine pridejo v t. i. mainstream. 10 odstotkov populacije ima posebne potrebščine. To se mora v glavah zakoreniniti.
Kaj vam je danes tuje?
Kar mi je danes »tuje«, so moji sorodniki in sorodnice, ki podpirajo Trumpa. Moj bratranec se je npr. udeležil demonstracije v Harrisburgu, glavnem mestu Pennsylvanije, za »osvoboditev« Pennsylvanije od »terorja« ukrepov proti koroni.
Kako ravnati z ljudmi, ki danes stojijo na napačni strani? Mi smo amiši in pogosto po Zoomu s celotnim sorodstvom večerjamo. Pri tem se zgražajo nad ukrepi in se niti ne zavedajo, da pridejo vsi od Trumpa. Kako s takšnimi ljudmi ravnati, se moram šele naučiti. Zame so tuji in imajo vrednote, ki so mi tuje. Mislim, da so v bistvu dobri ljudi, ampak zgubljeni. Bili so zmedeni in nekako zaplejani od te Trumpove norosti.
