Zgodba uspešnica trgovske družine Blažej iz Šentprimoža

Leta 1962, 1. januarja, je Adolf Blažej postal samostojen podjetnik. Pred 20 leti ga je kot lastnika trgovine v Šentprimožu nasledil sin Adi Florian, ki uspešno nadaljuje pot svojega očeta.

Šentprimož v Podjuni Živimo v času, ko prevladujejo živilski koncerni. Ti izpodrinjajo male trgovce, ki so bili včasih poleg šole, cerkve ter gostilne center podeželskega življenja. Zanje je bilo značilno, da so bili tesno povezani z ljudmi in jim bili ob vsakem času, mnogi tudi ob nedeljah in praznikih v neprecenljivo oporo.

To velja tudi za Dolfa Blažeja in njegovo ženo Rezi, roj. Wutej, ki izhaja iz Šerjakove rodbine v Mohličah. Prav tako pa tudi za njunega sina Adija Floriana, ki skupaj z ženo Vido, Šoštarjevo hčerko iz Globasnice, uspešno nadaljuje delo svojih staršev. Pred 20 leti, 1. januarja 2001, je Dolf Blažej predal svojemu sinu vajeti, prihodnje leto, 1. januarja 2022, pa bo minilo 60 let, odkar se je Dolf Blažej začel uveljavljati kot samostojen trgovski podjetnik.

Rojstni dom Dolfa Blažeja je bil pri Kruetniku v Podlibiču. Rodil se je 18. februarja 1940 v družini osmih otrok, ki so razen njega in najmlajšega brata Naca že vsi med rajnimi. »Naša družina je bila revna. Zato sem se pozneje včlanili tudi v socialdemokratsko stranko,« pripoveduje Blažejev Dolf v pogovoru z Novicami. Leta 1954 se je začel poklicno usposabljati kot vajenec v trgovini Rutar v Šentvidu v Podjuni. Po zaključku vajeniške dobe je štiri leta delal v trgovini in gostilni svojega brata Folta v Zgornjih Libučah, dokler mu ni njegov bivši šef v vajeniški dobi Tonč Rutar ponudil, da bi vzel trgovino v Šentvidu v najem. Dolf je ponudbo sprejel. Med stalnimi strankami je bil tudi Werner Berg in med njima se je razvilo veliko prijateljstvo do Bergove smrti.

Prišel je trenutek, ko si je tudi Dolf Blažej uresničil željo, da postane samostojen lastnik trgovskega podjetja – z njim pa je Šentprimož postal tudi za pomembno ponudbo atraktivnejši. Leta 1967 sta z ženo Rezi, s katero se je oženil leta 1963 in ustvaril družino z otroki Adijem Florianom, Evelin, Andrejo in Moniko, odprla lastno trgovino, ki domuje v neposredni bližini Kulturnega doma ter farne cerkve. Tudi njegova žena, »s katero sva kot ena sama oseba« (Dolf Blažej), si je nabrala trgov­ske sposobnosti pri Rutarju. Svojo lastno trgovino sta odprla, ko se je ob Klopinjskem in Zablatniškem jezeru začel močno razvijati turizem. Tedaj so prodajali tudi živila, edina konkurenca je bil Konsum. Danes živil že nekaj časa ne prodajajo več, že zgodaj so se začeli posvečati predvsem prodaji električnih naprav, kmetijskih strojev ter pozneje televizorjev. »Naša ponudba je segala od otroških vozičkov do mrtvaških krst,« pravi Dolf Blažej. In kaj je bila največja skrivnost njegove zgodbe uspešnice? Dolf Blažej: »Biti prijazen do strank. Prijaznost nič ne stane. Bili smo strankam vsak čas na razpolago, tudi ob sobotah in nedeljah.«

Biti prijazen nič ne stane. Bili smo strankam vsak čas na razpolago, tudi ob sobotah in nedeljah. 

Dolf Blažej

Poleg Wernerja Berga, za katerega je bil prav tako vsak čas na razpolago in katerega slike (ter slike Dolfovega nečaka Helmuta Blažeja) krasijo njegovo hišo, je Dolfu Blažeju bila zelo pri srcu tudi občinska politika. Tri periode je zastopal socialdemokratsko stranko v škocjanskem občinskem svetu. Privabil ga je nekdanji pliberški župan Siegfried Kristan, ko je delal v Blažejevi trgovini v Libučah, katere medtem že dolgo ni več. Še danes je zelo ponosen, da je v predvolilnem postopku znotraj škocjanske SPÖ samo za dva glasova zgrešil prvo mesto za nekdanjim županom Albertom Holzerjem.  Za njegove zasluge v korist socialdemokratske stranke mu je SPÖ podelila najvišje priznanje – plaketo Viktorja Adlerja. Prav tako pa se Dolf Blažej z bolečim srcem spominja, kako so leta 1972 ravno v njegovi občini še posebej agresivno podirali dvojezične krajevne napise.

Medtem ko je bil Dolf Blažej vsa leta trgovec z izrazitim političnim čutom, njegovega sina in naslednika Adija Florjana, politika, kot sam pravi, ne zanima. »Sem športni fanatik, zlasti še, če gre za celovški hokejski klub KAC.« Sicer pa ga poznamo tudi kot nekdanjega uspeš­nega nogometaša SAK, Globasnice in Šmihela. Še danes je ponosen, da je bil nekoč tudi napadalec z največ zadetki na Koroškem. 

Naše stranke prihajajo od  Treibacha pa do Peršmana. Kapla je še posebej dobra. 

Sin Adi Florian Blažej

Ponosen pa je lahko seveda tudi kot trgovec, ki se  skupaj z ženo Vido že 20 let uspešno uveljavlja kljub konkurenci veletrgovin. Prodaja električne naprave, prodajna površina znaša 400 kvadratnih metrov, skrbi za celovito servisiranje in reperature in pravi: »Zame so najbolj dragocene stalne stranke.« Sicer pa prihajajo njegove stranke iz vse Koroške, od Treibacha in Celovca ter do Dobrle vasi in Peršmana. Kap­la je še posebej dobra. Prodaja tudi preko spleta. »Najvažnejša je ustna propaganda,« je prepričan priljubljeni trgovec iz Šentprimoža – ki kot samostojen podjetnik uspešno nadaljuje pot svojega očeta.

IZ BLAŽEJEVIH SPOMINOV NA WERNERJA BERGA

Marca 1954 sem spoznal Wernerja   Berga (WB). Tedaj sem začel kot vajenec v trgovini Rutar v Šentvidu v Podjuni. Werner Berg mi je naročil, da naj dostavim župniku Kunstlu dva litra vina in mi dal za to 25 šilingov napitnine.  Takrat je znašala moja vajeniška plača 51 šilingov. ( … ) Leta 1962 sem najel trgovino svojega trgovskega mojstra, WB pa je postal moja stalna stranka. Poznje sem ga zelo pogosto peljal od doma v Celovec, v Rož, Šentvid ob Glini ter seveda v pliberško galerijo, na jormak, žegnanja in nove maše ter v Slovenj Gradec k županu in vodji galerije Plečku. Samo dvakrat sem moral odpovedati termin. Želel je, da bi prišel po njega na mejni prehod Holmec. Ker je umrl moj oče, sem se dogovoril s svakom, da bi šel po njega. Na žalost je na to pozabil. WB je prišel od Holmeca peš k gostilni Loser v Šmihelu. Prekinil sem sedmino za svojega očeta in peljal WB na njegov dom. ( … ) Dogovorila sva se tudi za prevoz na pliberški jormak leta 1981. Prišlo je drugače. Kratko pred dogovorjenim odhodom je odpovedal prevoz. Rekel je, da pričakuje obisk. WB se je od mene poslovil z naslednjimi besedami: »Gospod Blažej, še enkrat iskrena hvala za vse, kar ste naredili zame.« Naslednji dan ga je poštar Andrej Mitsche našel mrtvega. Lahko sem se od njega še poslovil, ko je z nahrbtnikom in suknjo ležal na tleh.