Začetki pliberškega jormaka: Ko je bil jormak še živinski sejem

Nekoč, pred 1. in 2. svetovno vojno, zlasti še v času avstro-ogrske monarhije, je bil pliberški jormak predvsem živinski sejem. Pred 1. svetovno vojno, piše v publikaciji »Po poteh koroške kulturne dediščine« (izdajatelj občina Prevalje), so na pliberški sejem prihajali prodajalci živine z ogrskega (madžarskega) dela monarhije, dalmatinski krošnjarji, ribniški rešetarji in brusači ter steklarji in kleparji iz Furlanije. Iz Savinjske in Mežiške doline so prignali ovce, ki so jih kupovali predvsem Tirol­­ci. Zelo zanimiv je tudi zapis Franca Buchwalda, p. d. Pukla, iz Nonče vasi, objavljen leta 1984 v Našem tedniku:

Nekoč je jormak služil predvsem živinskemu trgovanju in izbiri obleke. ( ... )Vsak mestni gostilničar je smel postaviti gostinsko uto na sejmišču, ki je bila krita samo z vejami in je nudila le senco. Če pa je prišel dež, je bilo hudo. Točili so pivo, žganje in mošt, kak Bosanec pa je načepil tudi vino sredi sejmišča. Plesišči sta bili zmeraj samo dve, poleg plesalcev pa so krulile svinje.  

Jormaški ponedeljek je bil vsa leta kmečki dan. Še dolgo po 2. svetovni vojni so dejali, da je jormaški ponedeljek v znamenju živinskega sejma. Sam se še spominjam, kako so kmetje v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja ob ponedeljkih imeli otvezeno živino ob zidu Am Graben, ob neposredni soseščini jormaškega travnika, in gledali, da so bika, telička ali kravo prodali s čimvečjim dobičkom (pri tem pa tega ali onega tudi ogoljufali).

 Eden redkih, ki se še dobro spominja tega časa, je upokojeni carinik Friedl Wernig (87). Wernig je bil skupaj z grofov­skim gozdarjem Theom Einhauerjem tudi velik prijatelj legendarnega pliberškega občinskega politika Frica Kumra. Njegova mama Gertraud Wernig je od leta 1937 pa do 50. let prejšnjega stoletja imela v pliberški Schlossgasse gostilno »Zur Traube«, njegov oče Gottfried Wernig pa je bil prevoznik (Frächter). Za razstavljalce je prevažal, pripoveduje sin Friedl Wernig v pogovoru z Novicami, tovore in kramo s pliberške železniške postaje, čez noč pa so pri njihovi gostilni dali kramo v za to posebej narejena skladišča. »Še danes se neprijetno spominjam, kako sem trpel, ko sem moral zvečer spravljati blago, naslednjega dne pa ga zgodaj zjutraj spet izročiti kramarjem, da so ga lahko prodajali na jormaku.«

 Tako je Friedl Wernig lahko že v svoji  zgodnji mladosti opazoval, kako je bil pliberški jormak tudi v znamenju trgovanja z govedom, konji in ovcami. Prav tako pa je bil priča, kako so se po kupčijah veselili ob pivu, vinu ali žganih pijačah. Marsikdo je pri tem skušal »zvišati« dobiček pri kegljanju na jormaškem travniku ali pri igranju s kartami, pri tem pa so mnogi izgubili ves denar in se je igra spremenila v tragedijo.

 Danes vidiš živino le še, če občina organizira posebno razstavo goveda, konj ter vsaki dve leti razstavo malih živali. Še posebej odmevna je bila razstva goveda leta 1999. Takrat je bil Lojz Čik, pokojni kmet iz Male vasi pri Škocjanu, predsednik velikovške okrajne zveze za lisasto pasmo in prejel za bika, ki so ga redili na njegovi kmetiji, prvo nagrado.  

Skratka: časi se spreminjajo, z njimi pa tudi jormak.