S koncem aprila se bo končalo tudi lectarstvo Stöckl. Podjetje z bogato tradicijo bo za vedno zaprlo svoja vrata, mestni center Pliberka pa bo postal za ponudbo z odličnimi izdelki revnejši.
Mnogi si še vedno ne morejo predstavljati, da bo lectarstvo in slaščičarna Stöckl v Pliberku za vedno zaprla svoja vrata. To je podjetje, ki je delovalo po načelu »kakovost iz bogate tradicije« in bilo tudi med najstarejšimi razstavljalci še posebej na znamenitem pliberškem jormaku. Ko si se lahko v vsakem oziru zanesel, da ti bodo tudi v slaščičarni na pliberškem trgu postregli z odličnimi in enkratnimi hišnimi dobrotami – z medico, lectom, ali kot pravijo pliberški domačini: lecatom, prav tako z izvrstnimi »šaumrolami«, medenim vinom po hišnem receptu ter še in še. Pri proizvajanju lecta, medice in drugih dobrot Stöcklove hiše so uporabljali naravne vire, kot so to že prakticirali njihovi predniki. Za lect na primer so uporabljali tekoči med, pri izdelavi znamenite medice pa je bil odločilen dejavnik med v satju.
»Odločitev je defintivna«
Vse to bo z letošnjim 1. majem le še zgodovina, »definitivno«, kot poudarja Gottfried Stöckl ml. (62) v pogovoru z Novicami. »Naslednika ni. Tako sem se odločil, da oddam prostore v najem. Najemnik prihaja iz druge branže. Več ne morem povedati.« Gottfried je kot najstarejši sin prevzel podjetje od svojega očeta leta 1989, ko je opravil mojstrske izpite za slaščičarstvo, lectarstvo in svečarstvo. V podjetju mu je v veliko oporo žena Gerhild, in to poleg svojega učiteljskega poklica. Gottfriedovi bratje so ubrali druge poklice in si ustvarili svoja življenjska središča večinoma zunaj koroške domovine. Paul je poučeval na raznih evropskih srednjih šolah, mdr. v nizozemskem Den Haagu, trenutno pa poučuje v Frankfurtu, Michael je psiholog v Gradcu in je tudi, kot sam pravi, »iz solidarnosti« naročnik Novic, Hermann pa je grafik na Dunaju, medtem ko njihov brat Gerald vodi koroško ustanovo SOS Kinderdorf v Možberku.
V monarhiji so prodajali tudi v Mežiški dolini
Stöcklova hiša na pliberškem glavnem trgu štev. 18 ni bila samo hiša najrazličnejših sladkih dobrot, temveč je tudi hiša z bogato tradicijo. Že leta 1775 so se v njej ukvarjali z lectarstvom, sprva družina Schaffer, dokler lectarstva ni prevzel Gottfriedov praded, katerega leta točno, pa (še) ni dognano. Doslej so skrbele štiri Stöcklove generacije za sladko počutje Pliberčanov in ostalih ljubiteljev Stöcklovih dobrot. Nekoč je bila za Stöcklove zelo pomembna tudi Mežiška dolina, kjer so pred prvo svetovno vojno dohodki z velikih žegnanj bistveno prispevali k družinskemu proračunu. Po razpadu avstro-ogrske monarhije pa so si Stöcklovi morali osvojiti nova tržišča, ta pa so našli na celotnem Koroškem. Sicer pa imajo Stöcklovi avstroogrske žile slej ko prej v sebi, poudarja Gottfried ml. v pogovoru z Novicami: »Deloma izviramo od Kočnikovih v Kotu pod Peco, mama z očetove strani se je rodila v Puli na Hrvaškem, stari starši moje mame Renate, roj. Kunesch (83), ki se je rodila v Bodensdorfu ob Osojskem jezeru, pa prihajajo z Rut pri Tolminu v Soški dolini.«
Dolgčas mu ne bo
Na vprašanje, kaj bo delal v pokoju, je Gottfried Stöckl odgovoril: »Dolgčas mi ne bo.« Kot predsednik društva Grenzlandheim je odprl vrata tudi slovenskim skupinam in se s tem jasno distanciral od politike izključevanja, kakršno so vodili njegovi predhodniki (»To je hiša za vse. Pri meni nikoli ni bilo konfliktov.«). Tudi pri pliberški kulturni iniciativi KIB se bo, kot že doslej, močno angažiral – pliberški mestni center pa bo postal za ponudbo z odličnimi izdelki revnejši.
