V kampu Rož na Kočuhi od letošnjega marca naprej gostom restavracije hrano in pijačo streže (tudi) robot Peanut T5. Je ta servirni robot simptom pomanjkanja osebja v gostinstvu? Njegov lastnik je prepričan, da bodo roboti kmalu tako normalni, kot je danes elektronska blagajna.
Na terasi restavracije kampa Rož v Kočuhi sta malo pred poldnevom v ponedeljek, 10. julija, zasedeni dve mizi. Kmalu zatem, ko natakarica Hilde pobere naročila, skozi vrata na teraso pripelje beli servirni robot s pijačo. Ko je že skoraj pri mizi, se zasliši nežen otroški glas, ki vpraša: »Entschuldigung, kann ich bitte durch?« Ena od miz robotu očitno povzroča težave, zato pristopi lastnik servirnega robota Samo Kupper in ga ponovno pošlje nazaj v kuhinjo. Ko se robot vrne, brez težav pripelje hrano in pijačo do mize, in pravi v slovenščini: »Vaš okusen obrok je prispel. Vzemite naročeno s prvega pladnja. Ko vzamete naročeno, pritisnite na zaslonu za potrditev.« Kaj se je zgodilo med prvim in drugim obiskom robota?
Lastnik Samo Kupper je na zaslonu določil pravilno mizo za postrežbo in vmes z eno potezo spremenil jezikovne nastavitve robota. Ta namreč obvlada praktično vse jezike, od natakarice oz. natakarja pa je odvisno, ali prepozna jezik, v katerem komunicirajo gostje za določeno mizo, in robotu ustrezno nastavi jezik.
Robot je stroj, podoben stroju za pomivanje posode
Robot Peanut v kampu Kočuha se na goste najpogosteje obrača v nemškem, angleškem, nizozemskem in slovenskem jeziku. »Prej smo mi potiskali servirni voziček po terasi, zdaj je to delo prevzel robot,« o novem pomočniku brez posebnega vznemirjenja pove Samo Kupper, ki skupaj z ženo Katarino kamp in restavracijo vodi od leta 1974. »Mislim, da ta robot malo precenjujejo, ker gre za isti korak kot včasih od navadne blagajne do elektronske. Po mojem bo kmalu v vseh gostilnah hrano do miz prevažal robot, podoben našemu.« Je bila v ozadju nakupa robota želja po prihranku ali pa nadomešča živo delovno silo, o pomanjkanju katere poročajo avstrijski mediji? »Gotovo je na nakup robota zelo močno vplivalo to, kako lahko oz. težko je priti do sodelavcev na vrhuncu sezone.« Sredi sezone v kampu Rož dela okoli 30 ljudi, od tega deset v restavraciji. »Nismo pa nikoli računali, koliko bi utegnili prihraniti. Za nas je robot tak stroj, kot je stroj za kavo ali za pomivanje posode, pač neka tehnika, ki olajša delo. Cilj skratka ni ta, da bi prihranili pri osebju, ampak da si olajšamo delo,« o novem »nastavljencu« pravi Samo Kupper. »Robot sam od sebe ne prepozna ničesar, povedati mu je treba, kaj naj naredi, gre za neumen strojček, ki stori to, kar se mu ukaže.« Verzija servirnega robota Peanut T5, ki smo jo srečali v kampu Rož, stane okoli 15 tisoč evrov, zadnja verzija Peanut T8 stane še nekaj tisočakov več. »Nihče ne ve, kako dolgo bo delal, vsako leto mora na servis, da se ga pregleda tako kot avto, toda tehnologija se zelo hitro spreminja in verjetno bo čez tri leta že zastarel. Vprašanje je, koliko bo lahko takrat še pomagal, ali ga bomo nadomestili ali nadgradili, bomo potem videli.« Kako pa se nanj odzivajo gostje? »Večini gostov je zelo všeč, da pride nekaj novega, predvsem otroci se radi igrajo z njim. Ampak tako je samo ob prvem obisku, ob drugem obisku je že normalno, da pač robot pripelje kavico,« pravi Kupper.
Vse teže do domačega osebja
Kako pa je z iskanjem osebja za delo v gostinstvu? Ali drži vtis, da je v zadnjih letih do osebja vse teže priti? »To je čisto gotovo tako, predvsem zadnja leta vidimo, da je vse manj študentov, ki pridejo poleti delat. To je bilo prej čisto drugače, ko je skoraj vsak študent poleti poskušal zaslužiti kak evro. Ne le študente za poletno delo, nasploh je vedno teže dobiti sodelavce.« Samu Kuppru iz kampa Rož je za letošnjo sezono uspelo zagotoviti deset sodelavk in sodelavcev za restavracijo v kampu. Kuhar je iz Madžarske, pice peče Slovenka, natakarica Hilde se je na Koroško pred kratkim preselila iz Vietnama, večina delavcev v restavraciji pa je Korošcev.
Raje delo, ki se konča v petek
Podobne težave s pridobivanjem osebja ima v zadnjih letih še marsikateri gostinec na Koroškem. Recimo Jozi Mothe, ki v Hodišah vodi kmečki turizem Buschenschank Mothe. Je morda Jozi kdaj pomislil, da bi tudi sam kupil podobnega robota, kot je ta, ki streže v Kočuhi? »To bi bilo zaradi terena neizvedljivo, za nas to ne bi bila prava rešitev,« odgovarja priljubljeni gostinec iz Hodiš, ki že 31 let vodi omenjeni kmečki turizem, v okviru katerega zadnja tri leta deluje tudi gostišče. »Prej je bilo laže priti do osebja iz okolice oz. domačinov. To se je zelo spremenilo, pri nas recimo še vedno iščemo ljudi za delo, saj imamo poleti vsak dan odprto. Letos pri nas dela moški iz Češke in gospa iz Bosne in Hercegovine, še vedno pa upam, da nam bo poleti uspelo dobiti kakega študenta ali študentko.« Predvsem med pandemijo je veliko ljudi, ki so prej delali v gostinstvu, začelo razmišljati o spremembi po-klica, številni pa so naredili tudi konkretne korake v tej smeri. »Poznam veliko ljudi, ki so bili zaposleni pri meni, pa se zdaj ukvarjajo s čim drugim,« pritrjuje Jozi Mothe. »Večina njih je bila nezaposlenih in so dodatni zaslužek iskali v gostinstvu, kar je danes zelo redko. Ljudje namreč raje opravljajo delo, ki se konča v petek popoldne in imajo prost vikend, ki ga v gastronomiji ne poznamo.« Kaj pa bi se moralo v gostinstvu spremeniti, da bi osebje dlje časa ostalo in ne bi razmišljalo o spremembi poklica? »Po mojem ni kriv zaslužek, saj svoje zaposlene dobro plačujem. Prej je bilo tako, da je kdo iskal delo in sploh ni vprašal, kakšna je plača. Če bi se pa danes našel kdo za delo, bi gotovo želel vedeti, kakšna bo plača. Prej je delodajalec določal plačilo, danes ga določa iskalec zaposlitve. Po mojem plačilo ni toliko krivo, da se ljudje ne odločajo za gostinske poklice, ampak gre prej za željo ljudi po več prostega časa.« Jozi Mothe dodaja, da je predvsem za delavce iz tujine zaslužek v gostinstvu v Avstriji še vedno dober, medtem ko Astrid Spitzer, dolgoletna hotelska menedžerka opozarja, da lahko pri gostih priljubljen natakar ali natakarica »z napitnino podvoji svojo osnovno plačo«.
Iz Vietnama v Avstrijo
19-letna natakarica Hilde iz uvoda članka se je na Koroško, odkoder je njen oče, preselila iz Vietnama, kjer je do aprila preživljala svoje otroštvo in mladost. Ko je še živela v Vietnamu, se je Avstro-Vietnamka odzivala na ime Thi Phoung, v Avstriji pa ima raje, da jo kličejo z njenim avstrijskim imenom Hilde. Danes živi na Kočuhi, kjer med počitnicami dela v kampu Rož. Kot pravi Hilde, imajo s servirnim robotom veselje predvsem otroci, medtem ko so starejši gosti sprva pogosto začudeni in presenečeni. Ko pa ugotovijo, da ga lahko odpošljejo nazaj s pritiskom na ekran, gre v drugo že laže. »Šele pred kratkim sem se zaradi vietnamske zakonodaje lahko preselila sem,« pravi Hilde, ki je v Vietnamu opravila maturo, v Avstriji pa se poteguje za mesto na univerzi. Težava je, da nima avstrijske mature. V Vietnamu namreč dijaki k maturi pristopijo po treh letih srednje šole, kar večini avstrijskih univerz ne zadostuje. V kampu Rož bo Hilde kot natakarica delala do jeseni, za kasneje pa ima drugačne načrte. »Najprej se želim posvetiti svoji nemščini, ki je še zelo pomanjkljiva. Rada bi začela s študijem na univerzi, si ustvarila življenje v Avstriji in morda ustanovila podjetje, če bo to mogoče.« Strežbe v gostinstvu v teh načrtih ni.
