Odločili so se za preprosto življenje na kmetiji, ki jo želijo odkupiti: Malo drugačna življenjska skupnost v Dobrli vasi

Irina Schaltegger: Starši so leta 1994 kupili starejšo kmetijo v Dobravi in jo tudi obnovili. Nato smo se preselili v Podjuno. Živeli smo alternativno. Imeli smo vrt in kravo, oče pa je s konji obdeloval polja. Po nekaj letih se je vrnil v Švico, mama, brat in jaz pa smo ostali na kmetiji. Starši so si mislili, da bi bilo dobro, če bi kdo v družini znal slovensko, zato so me poslali v Slovensko gimnazijo. Po maturi sem na Dunaju študirala kulturno in socialno antropologijo. Ko sem zaključila mastrski študij, sem se vrnila na kmetijo, kjer trenutno v skupnosti živimo trije odrasli in dva otroka.

Irina Schaltegger: Ne gre za stanovanjsko ali interesno skupnost, temveč za življenjsko. Odločili smo se za drugačen način življenja. Živimo skromno in nismo zaposleni, zato pa sami pridelujemo biološko hrano in te imamo v vseh letnih časih v izobilju. Zdravstveno zavarovanje si privatno plačujemo, življenjske stroške pa deloma krijemo s predavanji in z delavnicami. Poleti nas obiščejo gostje preko Airbnb, imamo pa tudi počitniški teden za ljudi s posebnimi potrebami. Smo zelo odprta skupnost. Pogosto se nam preko organizacij Workaway in Wwoof pridružijo pomagači iz raznih dežel.

Jenny Sedat: V naši skupnosti definiramo delo nekoliko drugače. Verjamemo, da sta skrb za soljudi in komunikacija ravno tako pomembni kot fizično delo na kmetiji.

Irina Schaltegger: Imamo glavno hišo, mizarsko delavnico, hlev, kurnik in rastlinjak ter mini hiške, poleg tega pa tudi več vrtov, travnik in sadno drevje, ne smemo pa pozabiti na našo dobro založeno klet, kjer pozimi v pesku hranimo zelenjavo, v kozarcih pa nas čakajo kompoti, marmelade, gobice, okisana zelenjava itd. 

Jenny Sedat: Nekaj smo se naučili od (starih) staršev, pri branju in pogovorih, največ pa pri vsakodnevnem praktičnem delu. Pomembno se nam zdi, da ohranjamo naravno raznolikost, zato namenoma ne kosimo zelo pogosto in na vrtu pustimo stati odmrlo drevo, v katerem živijo mravlje in drugi insekti.

Irina Schaltegger: Če nimamo drugih obveznih nalog, se držimo pravila, da naj vsak dela tisto, kar ga najbolj veseli. Tisto namreč opravlja najbolje. Jaz rada skrbim za vrt in pridelujem seme, Jenny se posveča administrativnim nalogam in otrokom, Dominik pa knjigovodstvu in gradbenim izzivom. 

Jenny Sedat: Ja, z veseljem. Iščemo odprte osebe, ki so se pripravljene vživeti v našo skupnost, biti del našega skupnega življenja – to je enostavno, vendar v soglasju z naravo in našo regijo. Starostnih omejitev nimamo, ker mislimo, da lahko vsak nekaj prispeva. Skrb za starejše in za otroke je del sožitja v skupnosti. 

Jenny Sedat: O vseh stvareh se pogovarjamo. Odločamo vsi skupaj, ne pa enostavna večina. Včasih ima kdo pomisleke, pa vseeno podpre ostale, če pa so pomisleki zelo veliki, so potrebni nadaljnji pogovori. Pomembno je, da se dobro poznamo in si zaupamo. Zato imamo posebna srečanja vsak drugi teden, tam delimo svoje misli, ideje in občutke. 

Irina Schaltegger: Pred dvema letoma smo ustanovili društvo Hart 7, ki bo kmetijo odkupilo. Zato potrebujemo »direktne kredite«, torej ljudi, ki nam posodijo denar, ki ga trenutno ne potrebujejo. Z denarjem podprejo ekološki in socialni projekt in če želijo, jim lahko kredit v nekaj mesecih spet povrnemo. Hart 7 je obogatitev ne samo za našo skupnost, temveč za splošno družbo.         

Vsi, ki jih zanima skupnost v Dobravi ali bi jo radi finančno podprli, dobijo več informacij na Facebooku (Hart 7) ali na tel.: 0699/13566540