Mesarija Čebul je družinsko mesarsko podjetje iz Globasnice, od leta 2022 podjetje vodi Simon Čebul (28). Leta 2006 je mesarijo odprl njegov oče Fric Čebul, ki se je medtem upokojil, a Simonu še vedno stoji ob strani.
V globaški mesariji družine Čebul imajo pred veliko nočjo polne roke dela. Sicer imajo dovolj dela tudi med letom, a velika noč je za mesarje gotovo neke vrste glavna sezona, saj v velikonočni košari ne sme manjkati šunke, klobas ali drugih mesnih dobrot. Družinsko podjetje medtem vodi Simon Čebul, ki nam pripoveduje, da se je po šoli najprej izučil za mehanika, že tedaj pa je ob vikendih rad pomagal očetu v mesariji, ker mu je bilo delo zelo všeč.
Po civilni službi je zato začel vajeništvo v družinskem podjetju, starša Fric in Katarina pa sta pregradila Čebulovo kmetijo v Globasnici in tam leta 2011 v lastnih prostorih na novo odprla mesarijo s trgovino in malim prostorom za goste. Po zaključenem vajeništvu je Simon leta 2019 opravil še mojstrski izpit za mesarja. Zakaj se je odločil za ta poklic? »Všeč mi je, ker moraš biti pri tem delu zelo natančen, na drugi strani si pa lahko kreativen in si namisliš nove kreacije,« razlaga Simon Čebul. Zelo zanimivo se mu zdi, da lahko kot mesar spremlja celoten proces, od razkosanja mesa do nastanka končnega izdelka, na primer klobase ali šunke. Zelo hvaležen je, da mu pri delu v mesariji še vedno pomagata starša Fric in Katarina, poleg tega ima še dve sodelavki in enega sodelavca. Kako je delati v družinskem podjetju, skupaj s starši? »Starše itak že poznaš vse življenje, kljub temu je na začetku lahko malo komplicirano. Mislim pa, da smo dober tim in v mesariji vse teče zelo harmonično,« pravi Simon. »Če pa kaj ni v redu, si to povemo, to funkcionira zelo dobro.« Odkar vodi mesarijo, ni veliko spremenil. Čebulovi kupijo prašičje polovice in iz njih vse izdelujejo sami. Iz mesa, ki ga dobijo pri »Kärntner Fleisch«, nastanejo hrenovke, salame, mesni sir, suhe klobase in še bi lahko naštevali. Glavno odgovornost za izdelavo teh dobrot ima medtem že Simon.
Veliko je slišati, da mesarjem primanjkuje naraščaja. Zakaj se po mnenju Simona manj mladih odloča za ta poklic? »Delo gotovo ni enostavno, morda nekaterim niso všeč delovni časi,« ugotavlja Simon. V družinskih podjetjih moraš kot mesar opravljati vsa dela, tudi tista, ki niso najbolj prijetna. Veliko delovnega časa gre tudi za umivanje in higieno, kar je sploh pri mesarjih zelo pomembno. Kakšen pa je sploh Simonov vsakdan? Vstane ob pol petih, ob petih je že v mesariji. Dan na primer začne z razkosavanjem in tehtanjem mesa in pripravo sestavin, iz katerih pozneje nastanejo različne klobase, za nekatere je treba meso tudi za kak dan nasoliti. Vsak teden mora s posebnim čistilnim sredstvom dezinficirati vse površine v mesariji. Preveriti mora vsa naročila za začimbe, da je dovolj vseh na zalogi. Če ni ravno velikonočni čas, je v službi vsak dan približno do dveh popoldne. Trenutno v mesariji pri-pravljajo velikonočne šunke in delovnik traja do večera. Kako nastane velikonočna šunka? Najprej od mesa odstranijo neuporabne dele, nato šunko en teden pustijo v soli in začimbah. Šunke še obdelajo, da dobijo lepo barvo. Nato jih prekadijo, pravo aromo jim daje dim iz posebne mešanice bukovega lesa, to traja dve uri ali tri, odvisno od barve šunke. Sledi še kuhanje šunke. »Šunka je najbolj sočna, če jo kuhamo tako dolgo, da ima v jedru temperaturo 68 stopinj Celzija,« razlaga Simon. Recept za velikonočno šunko je Simon prevzel od očeta, skupaj sta ga razvila naprej. Kaj mu je pri delu pomembno? »Na prvem mestu je kvaliteta, drugače ne bi bili tam, kjer smo danes,« pravi Simon in pri tem poudarja, da je pomembno, da si pri obrezanju mesa zelo natančen. »Vse, kar naredim za svoje stranke, naredim tako, kot bi to bilo zame.«
Zakaj meni, da stranke tako cenijo izdelke mesarije Čebul in mesa ne kupujejo v velikih trgovinah? »Predvsem zaradi naše kvalitete. Kot majhno podjetje moraš pač od večjih malo odstopati.« Stranke so zadovoljne in mesarijo priporočajo drugim. Kdor je že kdaj zaužil Čebulove izvrstne nabulane kotlete, se ne čudi, da ponje v Globasnico prihajajo celo iz Celovca.
