Pod mogočnim Obirjem, na 670 metrih nadmorske višine, že 180 let obratuje gostilna Kovač. Vodi jo Franci Haderlap z ženo Nežko, ki je v gostilno prišla leta 2008 zaradi dela, potem pa je ostala za vedno zaradi ljubezni. Goste rada razvaja z dobrotami, ki jih Franci pripravlja v svoji kuhinji.

Gostilna Kovač na Obirskem

Kako dolga je zgodovina gostišča Kovač?

Franci Haderlap: Vse se je začelo s kovačijo, kar pove že ime Kovač. Ljudje so prihajali in čakali na to ali ono, pa je nastala še gostilna, ki je obratovala brez prekinitve 180 let. Moji predniki so jo kupili leta 1935. Že pred vojno so gostje z Vrbskega jezera hodili na Obir in cenili našo malico z domačimi mesnimi izdelki. Cesta se je namreč pri nas končala, naprej je vodila le še pešpot. Pri nas je bila postojanka gorskih reševalcev. Tukaj so že pred 120 leti imeli tudi telefon.

Gostilničar Franci Haderlap z ženo Nežko in sinovoma Lukom in Jakom

Kdaj ste se začeli zanimati za kuhanje? 

Doma nas je bilo šest otrok in seveda smo kar kmalu začeli pomagati v gostilni. Pri devetih letih sem že znal samostojno skuhati kako jed in speči torto. Kuhanje me je veselilo že, ko sem bil majhen, tako da sta dedek in bica že zgodaj rekla, da bom nekoč jaz prevzel gostilno.

Po ljudski šoli sem šel v Slovensko gimnazijo in dijaški dom na cesti Tarviser Straße. Učil sem se v celovškem hotelu Musil, potem pa sem začel delati kot kuhar v Mladinskem domu. Leta 1991 sem prevzel domačo gostilno. To je bila tradicionalna podeželska gostilna, kjer se je kuhalo domače jedi po prednaročilu, jaz pa sem začel širiti ponudbo. Zdaj imamo na jedilnem listu 60 jedi, imamo pa še posebno ponudbo: ob četrtkih že 30 let pečemo pice, ob nedeljah ponujamo pohanega piščanca, ob petkih, sobotah in nedeljah pa odlične lignje.

Med vojno je bila obirska ljudska šola požgana, zato je od leta 1946 do leta 1951 pouk potekal v gostilniški dvorani pri Kovaču.

Kaj ljudi pritegne na Obirsko?

Imamo odročno lego, zato ljudje prihajajo predvsem zaradi naše kuhinje. Znani smo po lignjih, ki nam jih dostavljajo iz Slovenije, ter po sladkovodnih postrveh in zlatovščicah iz obirske ekološke reje. Sicer pa nudimo klasično kuhinjo, od avstrijske do balkanske. Pomembno je, da pripravljamo kvalitetna živila, ki jih pogosto kupujemo od kmetov iz okolice.

Obiskovalci prihajajo k nam tudi zaradi prireditev, saj našo dvorano z odrom nudimo obirskim društvom, ki prirejajo plese, koncerte, igre in druge prireditve. Imamo tudi kegljišče, ki  zaživi vsak četrtek. Občasno pa v gostišču odpremo tudi disko za mladino. 

V dvorani lahko pogostimo 200 ljudi, na terasi približno 50, v prostoru s šankom pa 18 gostov.

V poletni sezoni (od maja do konca septembra) je gostilna odprta vsak dan razen ob sredah (od 11.00 do polnoči), v zimski sezoni (od oktobra do konca aprila) pa goste pričakujemo od četrtka do nedelje (od 12.00 do 22.00).

Nekdanja gostilničarka Ljudmila Smrtnik in kuharica Elči Stefan. Pri njiju se je Franci že kot otrok učil kuhati.

V vaši bližini je veliko izletniških točk.

Obdajajo nas Obir, Košuta in Peca, v naši bližini pa je še več izletniških točk, npr. Korške peči in Šajda na meji med Rožem in Podjuno. Obiskovalci v bližini lahko obiščejo jamo s kapniki, sotesko, hribe, pohodniške poti, cerkve in muzeje … Veseli smo gostov, ki cenijo naše naravne bisere, kulturno ponudbo, seveda pa tudi kvalitetno kuhinjo.


Recept: Postrv na žaru

Postrv malo posolimo in popopramo. Položimo jo v vročo mešanico masla in olja, kar da ribi poseben okus. Pečemo na zmernem ognju in temperature ne spreminjamo – tako bo ribja koža hrustljava (kuharska skrivnost).  Ribo večkrat obrnemo. Popečemo tudi hrbtni del. 

Postrežemo z domačim krompirjem, ki smo ga polili z maslom in posuli s sesekljanim svežim peteršiljem, z rezinami limone in s tržaško omako (česen in peteršilj v olivnem olju).