»Danes kuhamo, kolikor je drozge«

Žganje so nekoč kuhali pri skoraj vsaki hiši na podeželju, danes pa v Žitari vasi le še pri dveh. Kosovo žganje se toči v žitrajskem kulturnem domu, sicer pa ni naprodaj. »Večino podarimo prijateljem in znancem,« pove Hanzi Micheuz mlajši. Mlajši Hanzi je četrti v neprekinjeni liniji skrbnikov kotla za žganjekuho pri Kosu, na začetku in ob koncu dela mu še naprej pomaga oče Hanzi Micheuz starejši, p. d. Kos. »Samega me še vedno ne pusti,« se zasmeje Hanzi mlajši. 

Danes se žganjekuha po spletu prijavi pri finančnem uradu, prej je Hanzi starejši svoje načrte z zbranim sadjem prijavil izpostavi finančnega urada v Pliberku. Ti dokumenti iz nekdanjih časov s podatki o velikosti kotla in količini sadja še najbolj spominjajo na cerkvene matične knjige. Leta 1994 so recimo Kosovi kuhali 400 litrov drozge iz jabolk in hrušk, pa tudi 300 litrov češpljeve drozge. 

Hanzi starejši se spominja časa, ko je žganje kuhal skupaj z dedom. »Nekoč prej smo dejej, ata, mama in jaz po tri dni noč in dan bedeli ob kotlu, predhodniku zdajšnjega kotla. Tega sem kupil leta 2002, izdelan pa je bil na Poljskem. Več kot ena mesečna plača je šla za nov kotel, pa sem kot orodjar pri firmi Zimmer zelo dobro zaslužil. Zdaj posoda z drozgo (nem. Maische) plava v vodi in se drozga ne smodi več. Prej smo morali ves čas paziti, da ogenj ne gori premočno, sicer se je drozga hitro prismodila in si jo lahko samo še vrgel stran. Razlika je tudi v tem, smo prej – odvisno od količine sadja – od občine dobili določen čas, ko lahko brez davka kuhamo. Nato je bil med letom kotel zapečaten s svinčeno plombo, dodatno je moral pred žganjekuho sosed podpisati potrdilo, da nisi uporabljal kotla. Zdaj pa že okoli 20 let plačamo davek, nato pa kuhamo, kolikor je drozge.« Ali pa še malo dlje, saj se prva tekočina z okoli 20 odstotki alkohola, pridobljena iz drozge, še drugič žge. Vsebnost alkohola po dvakratni destilaciji naraste tudi do vrednosti 70 odstotkov. Zato se pridobljeno žganje v zadnjem koraku dodatno redči z destilirano vodo, da ima na koncu okoli 42 odstotkov alkohola. »Majhen del pa pustimo takega, kot je in ga ne redčimo, tisto žganje je potem zdravilo za masiranje v kožo in sklepe,« pripomni mlajši Hanzi. Prav on je opravil večino letošnje žganjekuhe, a je kljub temu zadnjega dne sedež pred kotlom spet prepustil očetu. 

Glede na to, da Kosovi večino domačega žganja podarijo prijateljem, me je zanimalo tudi, kako žganje vpliva na prijateljstva: »Če ga preveč popiješ, pridejo vsa čustva na dan,« stranske učinke opiše Hanzi mlajši.

Med obiskom pri Kosovih so na mizi okusni, z domačimi mesninami obloženi kruhki. Pripravila jih je Štefka, mama Hanzija ml. in žena Hanzija st., ki je nedavno v krogu družine v kulturnem domu praznovala 80. rojstni dan. 

Jubilantka Štef­ka izvira iz Jamnice nad Prevaljami, pred poroko se je pisala Kert. »57 let sem že tukaj v Avstriji. Ko sem prišla na Koroško, sem najprej dve leti kuhala pri Rutarju, nato pa spoznala Hanzija in sem po rojstvu otrok ostala doma.« V zakonu so se jima rodili štirje otroci, poleg Hanzija ml. še hčere Rosvitha, Veronika in Ani.