V Bilčovsu je pri cerkvi gostišče z dolgo tradicijo. V tretji generaciji ga od leta 1988 vodi Hanzi Ogris, ki ga domačini imenujejo kar Ogi.
Vi ste tretja generacija vašega rodu v tem gostišču …
Hanzi Ogris: Prvi je bil moj ded, ki je prišel na posest leta 1932, oče je gostilno vodil od leta 1955, jaz pa sem jo prevzel leta 1988. Mislim, da sem bil rojen za gostilničarja, zrasel sem v gostilni in z njo. To je družinsko podjetje. Žena z dvema kuharjema vodi kuhinjo, jaz pa sem odgovoren za strežbo oz. za stike z gosti. Tudi sin je dobro vključen v podjetje in je tudi primerno izobražen. Lahko rečemo, da je vse zastavljeno že za četrto generacijo, čeprav je v zdajšnjih časih težko gledati v prihodnost.
Gostišče Miklavž ima še starejšo zgodovino.
Pravzaprav izviramo iz Podna. Stara mama je bila dekla. Življenjska pot jo je preko več postaj vodila v Bilčovs, kjer je naša družina sprva živela pri Lesjaku. Tam je bila majhna kmetija, lastnik pa je bil Martič, ki je imel tudi trgovino. Ker Martič ni imel otrok, je kmetijo podaril mojemu dedku Janku. Jankov sin Gašper je Martiču pomagal v trgovini. Vse je dobro teklo in Martič je Gašperju rekel: »Če se boš pisal Ogris-Martič, boš lahko vodil trgovino.« Tako je tudi bilo in moj stric je dobil trgovino.
Na posestvu Miklavž, kjer imamo danes gostilno, pa je živel Nikolaus Safran. Ker se je pri lovu ponesrečil, je posestvo prevzel njegov brat, vendar ni dobro gospodaril. Ljudje so vedeli, da je moj ded njegov nezakonski sin in ko je bilo jasno, da bo posestvo izgubljeno, so ugledni vaščani šli k dedku in mu predlagali, da naj s svojim očetom zamenja posest, tako da bo on gostilničar, oče pa bo imel Martičevo kmetijo. Seveda se Martič sprva s tem ni strinjal, pa so se vendarle nekako dogovorili. Ded je prevzel gostišče aprila leta 1932, veliko so delali, vse uredili in začel se je razvoj … Med vojno leta 1942 je bila družina izseljena. V najkrajšem času so morali pobrati svoje stvari, potem pa so jih kot živino odpeljali v taborišče Frauenaurach v Nemčijo. To je bilo pri Hesselbergu, kjer so ostali tri leta. Ko so bili osvobojeni, so se odpravili domov. Na poti domov je zaradi bolezni umrl najstarejši sin Jozi, ki je bil pokopan v Dravogradu. Medtem so pri Miklavžu živeli ljudje iz Kanalske doline, ob koncu vojne pa so posest spet zapustili. Ko se je naša družina vrnila domov, so dobili gostilno nazaj, vendar je bilo vse razbito in izropano. Leta 1945 so začeli znova …
Katere lastnosti mora imeti gostilničar?
Če želiš biti gostilničar, moraš čutiti ljubezen do ljudi. Seveda moraš tudi dobro trgovati. Za nas je bilo vedno pomembno, da imamo domače in kakovostne proizvode, npr. beluše iz Želuč. V kuhinji radi uporabljamo med čebele carnica. Z njim sladimo torto; pa tudi gosko, ki jo pripravljamo za martinovanje, mažemo s tem medom, da nastane hrustljava skorjica.
Zame je že dolgo pomemben tudi alpsko-jadranski prostor. To se je začelo že v sedemdesetih letih. Ko je bil leta 1976 potres v Gemoni, je bil moj oče bilčovški župan, njegov svak – tesar Gasser – pa podžupan. Po potresu je naša občina prebivalcem Gemone podarila hiše iz lesa, oni pa so pozneje obiskali našo občino. Prišlo je 300 ljudi, zato smo dvojezičnemu napisu dodali še italijanskega: trattoria. Alpsko-jadranska ideja se je pri nas poglobila, ko sta hčerki obiskovali Kugyjev razred v Slovenski gimnaziji. Takrat smo se še bolj zavedeli, da se je poleg slovenščine in nemščine treba učiti tudi italijanščino kot jezik soseda. Zato imamo jedilni list in druge napise v vseh treh jezikih.
Kaj ponujate gostom?
Imamo jedi, ki so stalnice. Potem pa imam še posebno ponudbo, ki se prilagaja obdobju ali praznikom. Avgusta je semenj, takrat imamo »čisavo župo«, »nabulano« telečjo pečenko, kot sladico pa masovnjak, ki se ga dandanes skorajda ne dobi več. Trenutno je čas martinovanja, zato gostom ponujamo gosjo juho in gosko z medeno skorjo in z različnimi prilogami. Po martinovanju bomo ponujali specialitete iz divjačine, potem pa bo prišel čas božičnic in božične peke.
Martinovo gosko pri Miklavžu pripravljajo po naročilu do 13. novembra, lahko pa jo naročite tudi od 19. novembra do 4. decembra, ko imajo »divje tedne« z dobrotami iz divjačine. Telefon: 04228/2249
