Josef Rutar: O upokojitvi zaenkrat ne razmišlja

Lansko leto so v Dobrli vasi zaprli Rutarjevo trgovino, ki je do zaprtja prodajala del izvornega sortimana leta 1961 odprte trgovine Rutar. V tej je bil oddelek za pohištvo le en med številnimi drugimi, saj so v trgovini prodajali vse razen živil. S tem se po svoje zaključuje dobrolska zgodba trgovine Rutar, nikakor pa ne tudi skupine Rutar. Ta ima še naprej sedež uprave ter podjetja in centralno skladišče na Kapelški cesti 10, 17 trgovin pa bodisi pod imenom Rutar ali Dipo deluje po Avstriji, Italiji in Sloveniji. Od leta 1961 do danes niso propadli le nekdanji monopolisti na trgu s pohištvom, kot sta bila AVE Möbel in FRC Möbel, temveč tudi Kika Leiner, medtem ko celovška Ikea napoveduje za četrtino manjšo razstavno površino. Že nekaj časa si 72-letni Josef Rutar, po besedah predsednika Slovenske gospodarske zveze Benjamina Wakouniga »najuspešnejši podjetnik med koroškimi Slovenci« poslovodstvo skupine Rutar deli s sinom Gregorjem. O upokojitvi zaenkrat ne razmišlja. »Zelo zanimiv poklic imam, tako da res rad pridem v pisarno ali odidem na poslovne poti. Nisem lovec ali pa golfist, ker enostavno ni časa za to.« 

Josef Rutar: Sin je že 20 let v podjetju, najmanj deset let je poslovodja. Jasno je, da se bom jaz polagoma umaknil in bo Gregor sam prevzel celotno poslovodstvo. To tudi pomeni, da nimava razdeljenih določenih oddelkov, ker bi nastal problem, če bi moral od danes na jutri samostojno prevzeti in bi mu manjkalo znanje v določenih oddelkih.

Nagovorili ste situacijo, prvič korona, potem Ukrajina, vse to je blokiralo naše mišljenje o ekspanziji. Do danes je situacija na trgu taka, da lahko govorimo o določeni krizi, tako da smo se bolj kot z ekspanzijo ukvarjali s konsolidacijo obstoječega. Spremembe so bile tudi v tem, da smo kakšen servis v našem podjetju ukinili in smo te nekdanje sodelavce najeli kot samostojne podjetnike, kot svetovalce in monterje. Ti zdaj kot podizvajalci jamčijo za visoko kakovost našega servisa. Če krizo ponazorim na kombinaciji vojne v Ukrajini in problemov z energijo: pomislite, da imamo v naših trgovinah čez 150.000 kvadratnih metrov prodajnih in razstavnih površin, stroški za energijo pa so se povečali za 100 odstotkov. To se pozna vselej, ko vključiš kurjavo ali razsvetljavo. Iz Ukrajine smo dobili veliko blaga, pri tem pa Ukrajina ni bila samo važen dobavitelj, temveč je bila tudi dobavitelj za naše dobavitelje. Določen del nekega kavča je prišel iz Ukrajine in tega čez noč ni bilo več. S tem se je podrla nakupna mreža in je bila deloma kaotična. A to je bilo urejeno v dveh mesecih, mnogo bolj dramatično je bilo leta 2009, ko nam je pogorela centrala v Dobrli vasi. 

Skoraj na vseh naših strehah boste videli naprave za fotovoltaiko. Deloma kupujemo električni tok direktno s streh, deloma je bilo v Sloveniji tudi to prepovedano, tako da je moral najemnik prodati v mrežo in smo smeli iz mreže spet kupovati isti električni tok. To je bilo od mesta do mesta različno in še zdaj ni enotnega standarda.

Evropska unija je bila ogromna stvar za Slovenijo, ker se je čez noč veliko stvari standardiziralo. Tu pa tam so še zmeraj velike razlike med temi tremi državami. A vidim tudi, da bomo doživeli enotne standarde v vseh treh državah. Trenutno je v Italiji še največ birokracije, v Sloveniji pa manj, ker je to mlada država. Enostavno so gledali v Nemčijo in Avstrijo, kako tam delajo in so to prevzeli. Ni bilo toliko časa izmišljevati si še kakšnih določenih postopkov. V Italiji pa ni zapisnika, ki ne bi imel vsaj 37 kopij in je treba prav vse podpisati. To je postopek, ki v Avstriji traja par minut, tam pa sediš pri notarju kot pisatelj, ki podpisuje svoje knjižne uspešnice. Ali pa recimo požarna varnost v Italiji, kakšna močna oblast je v teh inšpektorjih, ki gledajo, da je vse prav zaščiteno. Če požarni inšpektor reče: Tako mora biti, to velja tako kot zakon. To so razlike, ampak s tem živiš, če jih poznaš, veš, da je treba s tem računati in se prilagodiš. 

To je bil dolgoleten proces. Pri Ikei so s Celovcem zelo prodrli na slovenski trg. Vse analize so kazale, da so več kot polovico prometa v Celovcu naredili slovenski kupci. Ni mi jasno, zakaj so potem šli še v Ljubljano. Saj so Slovenci kupovali v Italiji, tam je Ikea ob meji, v Zagreb je potem prišla Ikea in v Gradcu je že bila, tako da je bila Slovenija obkrožena s štirimi Ikeami. Štiri Ikee ne bi bile potrebne, ampak so to naredili. V najmanjši podružnici, to je gotovo Celovec za Zagrebom, so posledice te, da tu ni več možno pozitivno poslovati.

Prevzemi hiš so se dogajali pred 30 leti. Danes nimamo teh potreb, saj imamo v Celovcu največjo razstavo pohištva na Koroškem. Da bi se zdaj še širili, ni logike, ker ne smemo pozabiti, da je Koroška tako velika, kot pač je, imamo samo pol milijona ljudi. S tem so možnosti ekspanzije zaprte. Med največjimi smo tudi v Beljaku, tako da je ta trg lepo zapolnjen.

Boj na trgu je bil zelo, zelo hud in mi smo s tem, da smo imeli najslabšo lokacijo od konkurentov trgovcev, v Dobrli vasi morali biti enostavno boljši. Ni bilo šanse, da bi v Celovcu prodal eno samo kuhinjo, če ne bi ponudil nekaj boljšega – ceno, boljšo kvaliteto ali pa servis. Nekje je morala biti razlika. To smo znali narediti in se prilagoditi trgu ter željam strank. Ta malenkost pa je naredila veliko razliko.

Pri tem konzorciju smo tri ali štiri leta družabnik. Gre za združenje trgovcem s pohištvom, vsega skupaj nas je okoli 150 iz cele Evrope v tem sistemu. Z njim kumuliramo našo nabavno velikost, kar nam omogoča kupovati artikle ceneje, kakor če bi jih vsak od nas kupoval sam zase. Skupaj imamo trgovci v tej mreži letnega prometa za tri do štiri milijarde evrov.

To je ogromna prednost, ampak samo zame osebno, če grem na Dunaj, ker se mi ni treba več voziti v Celovec in potem spet domov. Zdaj imam tu 5-7 minut od doma postajo. Glede našega podjetja pa to ni posebno velika prednost, ker skoraj vse dobimo s tovornjaki. Na pohištvenem sektorju so izjeme, ki pridejo s kontejnerjem iz Azije z ladjo. Tu deloma vlak še igra vlogo, a tudi če pride pošiljka v pristanišče v Trst, od tam ne bo nikoli več prišla k nam z železnico.

Največ artiklov se pelje direktno s tovornjakom v hiše in sploh ne pridejo več v centralno skladišče v Dobrli vasi, tu železnica sploh ni potrebna. Tovornjak v pristanišču naloži kontejner in se vozi od enega trgovskega centra do drugega, kjer razloži naročeno robo.

Če vzamem samo vstop v Slovenijo, je bila to velika prednost. Sicer pa ima slovenščina v našem podjetju velik pomen pri vsakdanji komunikaciji znotraj uprave, s pravniki in sploh v pogovorih znotraj samega tima.