Goselna vas: »Meti's Hittn« odprta le še nekaj dni

Marjetka Schatzer (53) je odraščala kot najmlajša v družini s skupno desetimi brati in sestrami v Črgovičah pri Šmihelu. Po delu v Zadrugi na računalniškem oddelku in po porodniških dopustih za dva otroka se je začela njena pot v gastronomiji. Delala je v kavarni pri črpalki in v diskoteki, zatem se je vrnila v Zadrugo – tokrat v kavarno v Dobrli vasi, kjer je delala zelo dolgo in jo od leta 2014 tudi vodila.

Njen nečak Rok Tratar (36) pa je kot kuhar prispeval k drugi strani znanja, ki ga potrebujemo za samostojno vodenje restavracije. Že v mladih letih, v osnovni šoli, si je želel postati kuhar. Poklicno pot je začel v današnji vojašnici Goess, kjer so takrat izvajali projekt »Lehr­ling 2000«, v okviru katerega so izobrazili 250 vajencev za različne poklice. Po triletni izobrazbi je delal v številnih kuhinjah in se veliko naučil. Deloval je v à la carte restavracijah, hotelih in pet let tudi v kuhinji irskega puba v Hamburgu, kjer je povsod pridobival raznolike izkušnje.

Idejo o lastni restavraciji sta imela že dolgo. Dolgo sta iskala primerno lokacijo za najem, nato pa sta junija 2020 v Goselni vasi odprla restavracijo z lepim razgledom na naravo od Goselnega jezera do visokih gora.

Gledano nazaj si ne bi mogla izbrati slabšega trenutka, saj se je prav v tem času novembra začela korona in vse lokale so morali zapreti. Velik problem pa je bil, da nista dobila državne finančne podpore, ker je bila Marjetka še pri Zadrugi. 

Marjetka pravi, da takrat res ni vedela, kako naprej, a jo je Rok močno motiviral za skupni cilj – restavracijo.

Na začetku sta bila leto in pol popolnoma sama v restavraciji. Sčasoma pa sta vedno bolj ugotavljala, da je dela preveč, zato sta si poiskala pomoč, predvsem v kuhinji. Za vikende imata enega delavca, poleg tega pa eno osebo, ki Roku pomaga v kuhinji, pravi Marjetka.

Začetek je bil zelo težak, saj jima je bila regionalna hrana res velika strast. Prav zato je bilo na začetku težko pridobiti goste, saj nista ponujala klasične gostilniške hrane, na primer dunajskih zrezkov. Ljudje so dolgo potrebovali, da so spoznali, da naša hrana ni kupljena v Metroju, temveč da je sveža in lokalna, pravi Schatzer.

Pri regionalni hrani sta pozorna predvsem na to, da je tedenski meni sestavljen iz sezonskih živil, pravi Rok Tratar. Peciva pa dobita tedensko od Marjetkine starejše sestre Zinke. Zato nimamo jedilnega lista  za pecivo, ker nikoli ne vem, kaj novega bo prinesla, pravi Marjetka Schatzer s smehom. Sokove in žganje prav tako pri­pravljata sama. Gostje so ju vedno bolje sprejemali in zdaj prihajajo iz vse Koroške, poleti pa tudi turisti iz Italije, Nemčije, Anglije in drugih držav. 

Roku je po 20 letih v tem poklicu dovolj, zato se je odločil za čisto drugo pot in se želi učiti za elektrotehnika. Kot privatna oseba ne moraš narediti velikih korakov v gastronomiji, ker na primer ne dobiš kredita od banke, saj si preveliko tveganje, razloži Rok Tratar. »Druga točka pa je tudi prosti čas, saj moraš delati v restavraciji prav ob vikendih. Vedno, kadar družina kaj praznuje, na primer rojstne dneve, ti vedno delaš. Tudi če si fizično v restavraciji, moraš delati in ne moreš biti stoodstotno prisoten,« še pove Rok Tratar. »Čeprav bom šel na drugo poklicno pot, mi bo kuhanje za vedno ostalo in bom z veseljem kuhal zase in za družino.«

Marjetka je dolgo razmišljala, kako bi sama nadaljevala z restavracijo, vendar je prišla do zaključka, da bi to pomenilo veliko preveč dela zanjo.  Motivacija tudi ni več tako velika, kot je bila na začetku dolge poti. Zelo težko pa ji je zapustiti restavracijo, pravi.

Restavracija bo normalno odprta še do 20. septembra, teden pozneje pa nameravata pripraviti bolšji trg, kjer bosta prodala pijače in nekaj hrane.

Kako se bo njena poklicna pot nadaljevala, pa še ni čisto jasno. Ena od možnosti, o kateri razmišlja, je, da bi spet prevzela novo kavarno Zadruge.