Čebelarjenje: Sto let organiziranega čebelarjenja v Šmihelu

Čebelarsko društvo Šmihel je bilo ustanovljeno leta 1923, prvi predsednik je postal Vinko Pečnik, ki je društvu predsedoval kar 40 let. Od leta 1997 opravlja to funkcijo Anzej Bricman, ki je šele četrti predsednik v 100-letni zgodovini društva. Vse te in še mnogo več zgodovinskih podatkov je član društva Karl Gril zbral v 64-stranski brošuri, ki jo bodo predstavili na jubilejni prireditvi. 

»Pripravili smo zanimiv spored,« pravi Bricman. Na jubilejni prireditvi bodo obiskovalci izvedeli več o zgodovini in delovanju društva. Nastopili bodo Kvintet Donet, Trio Korenika, šolski zbor Evropske šole v Šmihelu in domači harmonikaš. Bricman dodaja, da bodo na slavnosti obnovili tudi pobratenja s čebelarskimi društvi iz Maribora, z Raven na Koroškem in iz Zagorja ob Savi. 

Čisto zastareli nismo, ugotavlja Bricman in dodaja, da je v društvu aktivnih tudi nekaj mladih čebelarjev. Zmeraj več pa je takih, ki si pred upokojitvijo izberejo čebelarjenje kot konjiček. Društvo ima 28 članov, večina od njih je predstavljenih v brošuri. Najmlajši član je star 25 let, najstarejši pa jih ima že čez 85. Člani so doma večinoma iz občin Bistrica pri Pliberku, Globasnica in Pliberk. 

Posebnost društva je, pravi Bricman, da se v društvu pogovarjajo pretežno slovensko, saj večina članov slovenščino vsaj zastopi. Večina članov ima 5 do 20 panjev, Anzej Bricman in žena Monika jih imata po 50. Začetnikom Bricman svetuje, naj začnejo vsaj s tremi panji; če ti pršica (varoa), ta največji sovražnik čebelarjev, enega uniči, ti še dva ostaneta, Novim članom pomagajo društveniki z nasveti in strokovnim znanjem, starejšim, ki jih zapušča moč, pa pri delu s čebelami. Čeprav ni obvezno, pa Bricman svetuje, da naj novi čebelarji opravijo vsaj osnovne tečaje. 

Danes upokojeni 62-letni Bricman je začel s čebelarjenjem s petnajstimi leti. Doma so zmeraj imeli čebele, oče ni imel toliko časa, teta, ki je imela »komando«, pa se je bala čebeljih pikov in tako je Bricman prevzel delo s čebelami. Vigredi so tedaj vsi čebelarji čakali, da so čebele rojile, med seboj so si pripovedovali, koliko rojev so že imeli. Danes skušajo roje preprečiti. Bolj intenzivno so pri Bricmanih začeli čebelariti, ko so se odločili, da žena Monika ne bo več hodila v službo.

Čebelnjaki Anzeja in Monike Bricman stojijo na raznih krajih v Podjuni, največ v Šmarjeti za Pliberkom. »Gledam, da imam čebele stran od monokultur, ob robu gozda ali v gozdu. Letos ni bila posebna letina in ni bilo toliko dela,« ugotavlja Bricman. Med, kremni med in druge medene izdelke kot medene likerje, propolis mazila in drugo prodajajo od doma in na sejmih v okolici. Posebnost v ponudbi Bricmanovih je medena penina. Izbiro izdelkov dobite tudi v Zadrugah v Pliberku, Globasnici in Dobrli vasi, v Lagerhausu v Pliberku in Velikovcu in v mesariji Čebul v Globasnici. 

Ljudje v zadnjih letih čebele in njene izdelke bolj cenijo, pravi Bricman, in tudi čebelarji da so postali uglednejši. Večkrat se je na Koroškem v zadnjih letih vnel spor okoli pasme čebel. Domača pasma je kranjska sivka, večji čebelarji radi uporabljajo križanko buckfast. Člani društva imajo vsi kranjsko sivko. Čebelarji sami diskusije ne bodo mogli zaključiti. Če ne bo dežela ukrepala, bo pač ostalo, kakor je. Bricman vidi problem v tem, da se čebele križajo, troti pasem, ki jih uporabljajo poklicni čebelarji, so tako močni in letijo tako daleč, da se to križanje hitro zgodi. 

Cilj društvenikov je, da privabijo mlade čebelarje, zato društveniki tudi sodelujejo z evropsko šolo Šmihel. Društvo ima v Šmihelu tudi čebelji pašnik in motivacijsko gredo. Članica društva je zdaj naredila izobrazbo za apiterapijo in društveniki iščejo primerne prostore. Apiterapija je veda o tem, kako si s pomočjo čebeljih pridelkov krepimo in ohranjamo zdravje. Čeprav ima s čebelami precej dela, se društveni predsednik ob delu z njimi sprosti. »Tam imam svoj mir in mi ne jezikajo nazaj. Včasih te katera pikne, če ni zadovoljna s tabo, tako je pač življenje,« je ob koncu intervjuja hudomušen Bricman.