»Stati na strani vseh žrtev diktatur«

Skozi tovariško srečanje pri Peršmanu, na katerega skupaj z društvom Peršman vabi Zveza koroških partizanov (ZKP), sta v nedeljo, 28. junija, vodila Eva Hartmann, namestnica predsednika društva, in Nikolaj Orasche, predsednik ZKP. Srečanje pri Peršmanu poteka v spomin Sadovnikovih in Kogojevih žrtev NS nasilja, pobitih 25. aprila 1945. Vence ob spomeniku so letos položile delegacije iz Avstrije, Slovenije in Italije. Goste je dvojezično pozdravila tudi županja Železne Kaple-Bele Lisa Lobnik.

Srečanje je tokrat minilo v znamenju še vedno ne do kraja pojasnjene policijske preiskave na isti lokaciji 27. julija lani, ko je tam potekal tabor mladih antifašistk in antifašistov. Kot je dejal Markus Gönitzer, predsednik društva Peršman, je policijsko posredovanje lani pokazalo, »katere pomanjkljivosti še vedno obstajajo v družbi, institucijah in eksekutivi. Pomanjkanje spoštovanja do občutljivosti spominskega kraja, luknje v znanju o njegovem simbolnem pomenu za koroške Slovence, pa tudi o pomenu antifašistične drže in vzgoje na kraju samem.«

Lanskoletni policijski akciji se je v svojem govoru posvetila tudi režiserka Andrina Mračnikar. Ta je med drugim ponovno pozvala muzej v Celovcu ali Beljaku, da bi gojil spomin na upor nacionalsocializmu v Avstriji. Švicar Stefan Keller je predstavil primer državljanskega poguma nekdanjega policijskega poveljnika kantona St. Gallen Paula Grünigerja (1891-1972). Ta je s ponarejanjem potnih listov leta 1938 in 1939 pred izročitvijo gestapu in SS rešil med več sto do 3000 Judov, ki so poskušali vstopiti v Švico.Jeseni 1940 je bil Grüniger, ki je umrl v revščini, obsojen zaradi zlorabe položaja in ponarejanja listin. Rehabilitiran je bil 23 let po smrti. Stefana Kellerja, podpredsednika Fundacije Paula Gröningerja, je na Koroškem spremljal odbornik fundacije Kaspar Surber.

»Letošnja spominska proslava je zaznamovana s policijsko akcijo, policijskim napadom, ki se je tu zgodil lani in je mnoge od nas močno prizadel, prestrašil in šokiral, nekatere pa tudi retravmatiziral. Osebno sem s tem krajem in s tem muzejem najbolj povezana prek Ančije in Cirila Sadovnik, ki sta tu spomladi 1945 kot otroka preživela masaker trinajstega SS-regimenta. Ančijo in Cirila sem spoznala leta 2004, ko sem tu snemala dokumentarni film Der Kärntner spricht Deutsch / Korošec govori nemško./.../ Vsi hočemo verjeti, da živimo v deželi, v kateri policija in uradne ustanove ščitijo naše osnovne pravice in jih ne napadajo samovoljno in po mili volji. Policijska akcija je mnoge koroške Slovenke in Slovence spomnila na čas, ko so takratni predstavniki države brez vsakega predhodnega svarila pregnali stotere družine iz njihovih domov. Tokrat sicer niso nikogar deportirali, toda če ne moreš zaupati, da te policija in ustanove lastne države ščitijo, če te celo napadajo, potem to vodi v strah in v to, da se v lastni državi ne počutiš varnega. Domnevam, da je bil to celo namen te akcije: povzročiti strah in širiti ustrahovanje. Ustrahovati vse, ki se zoperstavljajo fašizmu in desnemu ekstremizmu. Tudi če je težko in se glede na svetovne razmere včasih zdi nesmiselno, ne smemo nikoli izgubiti poguma, da se jasno in če je treba, tudi glasno zoperstavimo fašizmu in nacionalizmu. In jasno moramo stati na strani žrtev, na strani vseh žrtev fašizma in diktatur.« Andrina Mračnikar

Celotni govor Andrine Mračnikar:

»Švica leta 1938 judovskih beguncev po možnosti ni hotela sprejeti. V uradnih krogih je bilo govora o grozeči »Verjudung« države. Za Avstrijce je bila uvedena vizumska obveznost, pri čemer so zahtevali tako imenovano potrdilo o arijskem poreklu. Judje praviloma niso dobili vizuma. Nekaj mesecev pozneje sta se Švica in Nemški rajh dogovorila o označevanju judovskih potnih listov z zloglasnim žigom »J«. Tako je bilo judovske begunce laže zavrniti na meji. Hkrati je zvezni svet avgusta 1938 odredil, da je treba vse judovske begunce, ki so nezakonito vstopili v državo, dosledno zavrniti. Prav pred to odločitvijo se je znašel Paul Grüninger. Kot policijski komandant bi moral izvajati ukaze iz Berna. Namesto tega se je odločil pomagati posameznim ljudem. Njihove primere je preverjal osebno, pogosto je zavrnil njihovo vračanje in beguncem dovolil, da ostanejo v kantonu St. Gallen. Izdajal je celo dovoljenja za vstop, da bi ljudi spravil iz koncentracijskih taborišč, kot je bil Dachau. Predvsem pa je sprejel tiste, ki jim je že uspelo priti čez mejo, saj bi zavrnitev za mnoge pomenila preganjanje, koncentracijsko taborišče ali smrt. Ko se je na obmejnem območju pojavljalo vse več beguncev, je Grüninger začel za nazaj spreminjati datume vstopa in popravljati akte. S tem je ustvaril vtis, da so prizadeti v državo vstopili že pred zaprtjem meje. Ni več mogoče natančno ugotoviti, koliko ljudi je Grüninger dejansko rešil, ocene segajo od več sto do nekaj tisoč ljudi.« Stefan Keller

Celotni govor Stefana Kellerja: