Dober večer, sosed  v skupni domovini

(…) Letos praznujemo 70 let državne pogodbe, 70 let člena 7, in za rojstni dan si pravzaprav želiš darilo. Seveda bi si tudi mi, Koroški Slovenci, ob tem jubileju želeli darilo – da bi pri uresničevanju 7. člena dosegli večji napredek. Žal pa iz tega darila ni postalo nič. Razen ene izjeme . Tukaj v Dobrli vasi smo dobili pet dvojezičnih krajevnih tabel. (…)

(…) Če sem prej govoril o akciji na Peršmanu in o tem, da je potrebno opravičilo. Najmanj, kar bi si kot simbolično opravičilo pravzaprav lahko predstavljal, je, da se v spomin na žrtve nacizma, na družine, ki so bile deportirane, ki so bile izseljene, da se v vseh tistih krajih, ko so takrat točno vedeli, kje morajo iskati Slovence, da se v vseh tistih krajih spet postavijo dvojezični napisi. V Dobrli vasi, v naši občini, bi ta kraj, med drugim, na primer, bila Metlova.(…)

(…) Za področje uradnega jezika je občina Dobrla vas izvrsten primer. Pri nas imamo sicer dvojezično tablo. Ampak pravice, da bi slovenščino uporabljali kot uradni jezik, pa nimamo. To pravico imajo pri nas samo Lovančani, Mokrijani in Dvorčani, vsi ostali pa ne. Absurd, da bolj absurdno ne gre. Podobno situacijo imajo v sosednjem Škocjanu. V sosednji Galiciji je še nekoliko drugače, tam sploh nimajo pravice do slovenščine kot uradni jezik, lahko pa slovenščino uporabljajo pred sodiščem v Železni Kapli. Ampak mi tega v Velikovcu spet ne smemo, pred deželnim sodiščem v Celovcu pa itak ne. Člen 7 glede uradnega jezika niti približno ni izpolnjen. (…)

(…) Kratko sem omenil enakopravnost v zastopstvu na političnem, gospodarskem in kulturnem nivoju. Tukaj se je v zadnjem času seveda nekaj izboljšalo. Prej je bilo nepredstavljivo, da bi Slovenec bil koroški škof, da bi Slovenec postal mednarodno priznan diplomat in vodja poslanske delegacije, da bi Slovenci dobili najvišje kulturne nagrade. Pred kratkim bi bilo skorajda nepredstavljivo, da bi dobrolski župan v javnosti govoril slovensko. Tudi to se je, hvala bogu, spremenilo. Še zmeraj pa nismo tako daleč, da bi jaz lahko šel na občinski urad in vedel, da je tam nek uradnik, s katerim se lahko pogovarjam slovensko, ki mi bo napisal odločbo v slovenščini. To je treba urediti! Namesto tega imamo še vedno neke čudne bitke – kot so se pred kratkim dogajale pri Peršmanu – in se še vedno dogaja, da nam mažejo dvojezične table, namesto da bi bili ponosni na to dvojezičnost.

In o zadnji točki člena sedem, o tem, da je treba prepovedati organizacije, ki merijo na to, da bi nam odvzele naše pravice. Kaj naj rečem? Vsi vemo, da se to nikoli ni zgodilo. Ampak če govorimo o državni pogodbi, to ni samo člen 7; to je, kot sem včeraj omenjal na Dunaju, tudi člen 9, ki predvideva, da je treba odstraniti vse sledove nacizma. Vse »sledove«. In ti sledovi so pri nas še vedno vidni: v odpravi obveznega dvojezičnega šolstva, v ortstafelšturmu, v restrikcijah pri uradnem jeziku in v tem, da slovenščina še vedno ni tisti enakopravni jezik, kot bi morala biti.

Objavljeni so odlomki iz govora

Rudija Vouka na prireditvi »Dober večer, sosed« v Dobrli vasi

(…) Na Koroškem smo prvič pripravili obsežno razstavo o zgodovini nacizma na Koroškem. To sprva ni bilo enostavno, saj je deželni muzej za Koroško, koroško deželno zgodovino, zlasti od tridesetih let naprej zbiral le z ene strani, torej ne večperspektivno, in se očitno tudi izogibal etičnemu soočanju z lastno zgodovino, torej tudi z lastno zgodovino muzeja in kontinuitetami po koncu vojne. Zbirka predmetov o zgodovini slovenske narodne skupine na primer do zdaj sploh ni obstajala. Zato je bilo predvsem treba pridobiti zgodovinsko strokovno znanje, ki sem ga našel pri zgodovinarju Petru Pirkerju, in postopoma graditi zbirko na to temo. V tem smislu je bilo in je za nas predvsem pomembno, da zgradimo odnos in zaupanje do slovenske narodne skupnosti, ki zaradi dosedanje drže in usmerjenosti muzeja do nje tega še ni dojemala kot svoj muzej. (…)
V razstavi »Hinschaun!/Poglejmo.« smo se potrudili, da pogledamo. Pogledamo, na kaj se je v zvezi z nacionalsocializmom na Koroškem spominjalo po letu 1945. Opazovati, kako in koga so se spominjali in kje so se pojavile vrzeli v spominu. Na primer, spominske vrzeli o biografskih kontinuitetah koroškega nacizma. Vrzeli v spominu glede najpomembnejših krajev zločinov nacionalsocializma na Koroškem. Na primer, največja skupina žrtev, sovjetski vojni ujetniki, do 6.000 v taboriščih v Wolfsbergu in v Špitalu ob Dravi, ki se jih komajda spominjamo. Ali žrtve na Ljubelju ali pri Peršmanu. Vrzeli v spominu glede odpora na Koroškem, zlasti glede oboroženega odpora partizanov. Vrzeli v spominu glede »znanstvenih raziskav«, ki so bile izvedene leta 1938 v času nacizma. Ti seznami so kasneje postali osnova za izselitev. To so bili morda tudi najbolj ganljivi trenutki, ki smo jih doživeli kot odgovorni za razstavo. Ker so družine na teh seznamih, ki smo jih razdelili po občinah, našle svoje prednike in videle, zakaj je bila družina označena kot narodno sovražna, odporna, uporniška, da je ni mogoče vključiti v nemško narodno skupnost. In to je za številne družine šele zdaj razkrilo, zakaj je bila ena družina izseljena, sosedje pa morda ne. (…)

(…)  Ko pomislimo, da so skozi predor Ljubelj šli že milijoni ljudi, je pomembno poudariti, da je bil predor zgrajen s prisilnim delom taboriščnikov. Nekateri, ki ste morda v zadnjih dneh prečkali Ljubelj, ste že opazili, da je bila ta mejna policijska inšpekcija odstranjena, da bi na tem mestu z mednarodnim arhitekturnim natečajem, na katerem sodelujejo tudi arhitekti iz prizadetih držav, iz Francije, Poljske in Slovenije, zgradili muzejski paviljon. Gre za skupen projekt Spominskega centra taborišča Mauthausen, ki je odgovoren za vsebino razstave, in Mauthausen-Komitee Kärnten/Koroška, ki skrbi za obiskovalce na kraju samem. Mi kot deželno muzejsko društvo, ki smo odgovorni za gradnjo, moramo biti prisotni na kraju samem. Mislim, da je prav ta projekt na Ljubelju viden dokaz, da lahko uspešno delo spomina v prihodnosti deluje samo, če se ljudje povezujejo in delajo skupaj.                                                   Objavljeni so odlomki iz govora Wolfganga Muchitscha na prireditvi »Dober večer, sosed« na Radišah