Včasih se človek vpraša, kje se je mogoče nabasati s táko zarukanostjo, da tudi po sedmih desetletjih soočanja s komunističnimi in nacističnimi zločini ni premika z mrtve točke do neke minimalne uvidevnosti lastne krivde. Kaj so nacisti počenjali s slovenskimi duhovniki in ne samo z njimi, je nesporno. Novo pa je, da bi bili komunisti v tem oziru kaj boljši. Pravite, da je enotnost s komunisti narekovala »zdrava – od zunanjih vplivov neodvisna – lastna pamet«. Ko so po sklepu komunistične partije 16. IX.1941 začeli padati nekomunistični narodnjaki po Ljubljani in njeni okolici, je zdrava pamet le težko narekovala enotnost s komunisti. Z zunanjimi vplivi pa verjetno mislite slovenske duhovnike, med katerimi posebej omenjate škofa Rožmana. V pastirskem pismu, ki ga je objavil za 1. adventno nedeljo 1941 svari pred nevarnostjo komunizna nekako takole: »Obljubljajo vam raj na zemlji, zanetili pa vam bodo pekel, kakršnega slovenski narod ne pomni v vsej svoji zgodovini«. Kdor se je le malo ukvarjal s slovensko zgodovino med vojno in po njej in pri tem ostal odprt za resnico, ne bo mogel osporavati teh njegovih preroških besed.
Kar se tiče enotnosti na splošno, mi ni znano, da bi komunisti kjerkoli kaj združevali. Veliko bolj je bilo njihovo delo razdvajanje in vnašanje razdora med Slovence v Sloveniji in v vse pore slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Eden velikih mož, po svojih zaslugah za narod in reševanje socialnih problemov to in onstran meje je bil dr. Lambert Ehrlich. Ehrlicha omenjam zaradi njegove širine, s katero je blažil kruto socialno stisko med delavci. V Podljubelju je leta 1904 zgradil delavski dom, v katerem so vsak dan kuhali topel obrok za okoliške delavce. Bil pa je tudi glavni pobudnik ustanovitve Slovenske Krščanskosocialne zveze za Koroško, pozneje SPZ, ki je od vsega začetka pod svojim okriljem združevala še mlada prosvetna oziroma izobraževalna društva. Vedel je, da se socialni položaj delavcev, seveda pa tudi kmetov in drugih lahko izboljša le z izobrazbo. Padel je pod streli VOS-ovca Franca Stadlerja, ki je bil ob desetletnici tega megazločina povzdignjen v »narodnega heroja«. Toliko o enem izmed nad 200 slovenskih duhovnikov, ki so bili pod komunizmom pregnani, po ljudskih sodiščih obsojenih ali celo pobiti. V čem je torej bila razlika med nacisti in komunisti?
Kaj so komunisti naredili iz Ehrlichove dediščine? V delavski dom v Podgori se je vselila tiskarna »Drava«. Med drugim je tiskala Slovenski Vestnik, ki je do svoje ukinitve blatil slovenske duhovnike kot izdajalce, v resnici pa bi brez njih le težko na novo zagnali kulturno dejavnost, ki je pod nacističnimi strahotami popolnoma zamrla. Slovensko prosvetno zvezo so njihovi koroški pajdaši postavili na tir, po katerem ji velik del koroških Slovencev ni mogel slediti. Razdor torej tudi na tem področju. Ehrlicha komunisti niso le fizično ubili. Njegove posmrtne ostanke so na veliko sredo leta 1947 pod njihovo komando izkopali nemški oz. v resnici avstrijski vojni ujetniki, komunistični snovalci nove – komunistične – »omike« pa so jih razmetali neznano kje, da bi preprečili zbiranje Ehrlichovih častilcev ob njegovem grobu. Z ostudnim obrekovanjem so tako oblatili njegovo dobro ime, da SPZ ob praznovanju stoletnice 2007 v Celovcu niti z eno samo besedo ni upala, smela ali pa hotela omeniti svojega ustanovitelja.
Toni Olip, Sele