Nekoliko že razumem ozko ideološko gledanje nekdanjih komunističnih borcev, ki se v Sloveniji še vedno bojijo, da se bodo okrnili njihovi privilegiji, če bi dopustili celotni resnici na dan. Malo razumem tudi tiste, ki tudi pri nas na Koroškem še vedno ponavljajo iste fraze, ki smo jih poslušali dolga desetletja vse do zrušitve njihovega enoumnega sistema. Da pa je med tem preteklo preko 25 let demokracije in možnosti informacije o tem, kaj se je med in po vojni godilo v Sloveniji, pa ne opravičuje več takih formulacij, ki jih je n.pr. izrazil tajnik ZKP na spominski proslavi v Slovenjem Plajberku. Na slovenskih tleh se med vojno namreč ni godila le Narodnoosvobodilna vojna, temveč pod njenim plaščem tudi krvava komunistična revolucija. Dejansko je bila slovenska Cerkev pod njenim najhujšim udarcem. Koliko literature je med tem izšlo in koliko opisov grozodejstev lahko preberemo o vsem tem! Zavedam se, da Korošci le težko moremo razumeti, kaj se je dogajalo že med vojno po mnogih krajih v Sloveniji, ker smo pri nas imeli nacistične krvnike, ki so nas ogrožali in preganjali. Po mnogih krajih v Sloveniji, predvsem pod italijansko okupacijo, pa so to in še kaj hujšega izvajali v imenu revolucije partizani, oz. njihova tajna služba (VOS). Ti ljudje so trumoma bežali pred Osvobodilno fronto in Rdečo armado, ker so vedeli, kaj jih čaka. Ti ljudje so prišli k nam na Koroško in vemo, kaj so storili s tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo vrnili. Nekateri so ostali tudi pri nas in so to, kar so tam doživeli delili z nami ter nam odpirali oči za to, kar je bilo za nas do tedaj nepojmljivo.V tem smislu ima Andrej Mohar prav, da so »začeli vnašati razdvojenost med prej v uporu enotne koroške Slovence«. Ne pove pa, da je ta enotnost za partizane veljala samo tako dolgo, dokler so jim poveljevali komunisti. Kaj se bi ob njihovem prevzemu oblasti pri nas zgodilo z nami slovenskimi duhovniki, z (vernimi) kmeti, lastniki, kulturniki, izobraženci …, ki bi ne pristali na njihovo ideologijo, lahko zaslutimo le, če preberemo pričevanja mnogih, ki so pretrpeli in preživeli vse te grozote že med vojno in po njej. Kakor rečeno, knjig je v teh letih v Sloveniji izšlo že ogromno in marsikomu bi ne škodovalo, si kaj takega tudi prebrati. Očitno pa jih je bral že drugi govornik na omenjeni prireditvi, Mirko Kozel, ki je med totalitarne režime štel tudi komunizem. Morda se zdi odgovor malo oster, vendar se mi je tokrat zdelo potrebno odgovoriti na trditev, ki neokusno pokaže na krivce naše razdvojenosti. Razdvojenost med nami ni povzoročil nihče drugi kot komunisti, ki so naš narod pahnili v veliko tragedijo in še danes niso sposobni uvidevnosti in kesanja. Hvala Bogu je čas njihove strahovlade minil. Naše skupno prizadevanje naj bo, da rane iz tistega časa zacelijo in da se trudimo za spravo in delamo v dobro celotnega naroda – tudi z osveščanjem.

Janko Krištof, dekan