Domače zavedne slovenske duhovnike je škofija v sodelovanju z nacističnim režimom začela že kar po priključitvi Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji premeščati daleč proč v nemške kraje. Pa še srečo so imeli, da jih niso zastrupili tako kot župnika Vinka Poljanca, prvo žrtev nacizma med koroškimi Slovenci. Ali da jih niso pometali v koncentracijska taborišča, iz katerih se tudi več koroško-slovenskih župnikov ni vrnilo.
To bi bilo namanj, kar bi moral Janko Krištof vedeti in priznati kot resnico, namesto da se preizkuša v pretvarjanju zgodovine v smislu politične doktrine rimsko katoliške cerkve Slovenije, ki želi oprati svoje ude vsakršne krvave krivde in iz izdajalcev narediti žrtve.
Zato Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora ostro zavrača politične teze dekana Krištofa, kot tudi njegov (pa ne le njegov) poskus, diskreditirati kakega posameznega funkcionarja naše organizacije. Ne pustimo si namreč od nikogar vzeti pravice, da še danes uveljavljamo resnico, ki je v stvari enostavna, pa če je po godu dekanom in drugim „prečastitljivim“ ali ne: Naših narodno zavednih župnikov niso zastrupljali, pobijali in pošiljali v taborišča partizani, temveč z njimi povezani zapriseženi sodelavci okupatorja. Naših zavednih Korošcev niso izseljevali partizani, temveč nacisti in z njimi povezani kolaboraterji. In isto se je godilo v Jugoslaviji: ni napadla Jugoslavija Avstrije ali Nemčije, temveč obratno. In nacisti so s svojimi slovenskimi pajdaši bele garde in domobrancev z med drugim od škofa Rožmana blagoslovljenim orožjem krvavo hajkali na borce za svobodo in narodno ter socialno preživetje.
Gospod dekan, pravtako ne drži, da bi bili na južnem Koroškem vsiljevali komunisti enotnost. To politično zavest je prebivalstvu narekovala zdrava – od zunanjih vplivov neodvisna – lastna pamet. To dokazujejo že samo primeri v vaši fari: vsi partizani, ali še bolje povedano vse partizanke in vsi partizani, so bili vsi po vrsti verni, in zavedni Slovenci. Samo zato, in zaradi domoljubja ter želje po preživetju naših slovenskih struktur so se vključevali v partizane in upor.
V tem kontekstu ni najpomembnejše vprašanje, kolikšen odstotek borcev in bork za svobodo je boj za narodno osvoboditev povezoval tudi z bojem za socialno preživetje: Jasno je le, da sta bila tako narodni kot socialni obstoj pod udarom. In niso partizani bili krivi, da se je cerkev postavila proti tem stremljenjem, zato si je cerkev zadala najhujši udarec kar sama. Največ svojih voditeljev je zgubila ob koncu vojne, ko so ti bežali s svojimi novimi pajdaši, ker so si sami tudi nakopali krvave krivde… Pa so potem začeli z razdiranjem enotnosti, hkrati pa s škopljenjem istega strupa med koroške Slovence, s katerim so prej v Sloveniji (na primer profesor Cigan) celo tako „ljubili“ svoj narod, da so slovenske borce za svobodo izdajali nacistom (tudi če je šlo za spovedne tajnosti), in jih tako poslali v zahrbtno smrt.
Namesto da bi bili tudi vi ponosni na vrednote, katere so izbojevali naši (partizanski) predniki, jih vi danes na najnižjem nivoju blatite. Dodatno pa moramo sklepno tudi ugoviti, da je vprašljivo, komu v bran ste skušali z vašim pismom bralcev stopiti, oziroma kdo ali kaj vam je tak hud trn v peti? Pišete, da je „preko 25 let demokracije preteklo…“ Torej ocenjujete Slovenijo, ne pa južne Koroške. In naš tajnik je v Slovenjem Plajberku govoril prav o tej južni Koroški, česar pa vi zagotovo ne morete vedeti, ker ja niti niste bili prisotni. Čeprav bi bili kot dekan pristojni ja tudi za Slovenji Plajberk …
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora
