Zavedati se moramo, kako dragocena je celovška slavistika

Minuli petek je slavistika v Celovcu praznovala svojo 50. obletnico. V pogovoru po slavnostni prireditvi mi je profesorica na Dvojezični trgovski akademiji Anna Ogris v intervjuju povedala, da se moramo koroški Slovenci in Slovenke »zavedati, kako dragoceno je, da imamo tukaj center vrhunske izobrazbe. Takšne bisere moramo ohraniti – za nas in za generacije, ki prihajajo za nami.«

Pred devetimi leti sem prvič prestopil prag celovške slavistike kot študent slovenščine in geografije v pedagoški smeri. Še danes se spominjam mešanih občutkov. Na eni strani sem se veselil, na drugi pa me je bilo tudi nekoliko strah. A ta negotovost je hitro izginila, saj sem spoznal, kako prijazni in predani ljudje tam delajo ter z veliko vnemo posredujejo svoje znanje.

To dobro vzdušje sem začutil tudi na slavnostni prireditvi – pri vseh, ki še študirajo ali pa so že zaključili študij na celovški slavistiki.

Ko smo leta 2019 izvedeli, da je ogrožen masterski študij slavistike, smo vsi trije študentski klubi stopili skupaj in pripravili podporno izjavo v bran slavistiki. Jasno in glasno smo opozorili, da je kakovosten študij na Koroškem nujen, da ne sme biti razdrobljen ali potisnjen na obrobje, saj je neposredno povezan z obstojem in prihodnostjo slovenske skupnosti na Koroškem. Tega masterskega študija v Celovcu danes ni več. Ali smo tedaj reagirali prepozno ali se premalo borili za to, da bi ga ohranili?

Če je slavistika biser – kot je dejala Anna Ogris – potem je na nas, da poskrbimo, da se svetlika in žari. Zato jo moramo postaviti v pravo luč. Občutek imam, da tisti, ki so že kdaj prestopili prag celovške slavistike, dobro vedo, kako dragocena in posebna je. Tisti, ki stika z njo še niso imeli, pa jo pogosto opazujejo z določeno mero strahu ali negotovosti. Kako bi se to lahko spremenilo, presega mojo domišljijo. Mislim pa, da je pomembno tudi za nadaljnjo ohranjanitev slavističnega inštituta v Celovcu, da se nekako najde prava pot, saj, kakor mi je v intervjuju povedala Anna Ogris: »Takšne bisere moramo ohraniti – za nas in pa tudi za bodoče generacije.«