Za vidno dvojezičnost se moramo brigati sami

Tema dvojezičnih napisov na avtobusnih postajah me spremlja sedaj že nekaj tednov in v teh tednih sem se prepričal, da se moramo za vidno dvojezičnost pobrigati sami. Če se ne bomo, se namesto nas nihče ne bo, kar samo od sebe pa tudi ne bo šlo – to je vsem jasno. Toda ali se sami dovolj brigamo za to, da bo slovenščina v javnem prostoru vidna, ali se zanašamo na to, da bo to že storil »kdo drug«? Občutek imam, da vedno spet slišimo zahteve, ki pa so po mojem mnenju preveč nekonkretne. Potrebne so iniciative, kakršna je bila v Selah, da se bo kaj premaknilo. V primeru realizacije dvojezičnih napisov na tablah na avtobusnih postajah vsekakor obstaja pozitivna možnost. Med poizvedovanjem namreč nisem imel občutka, da bi kdo nasprotoval dvojezičnim napisom na postajah, čeprav je bilo zaznati, da je nekaterim ta tema šla malo na živce, ker jih je vrgla iz njihovega že nekaj let nespremenjenega vsakdana. Jasno so rekli, da naj to ne bi bilo povezano s kakšnimi dodatnimi stroški. Kot ste že prebrali, se po navedbah podjetja ITEK cena dvojezičnih tabel na postajah ne razlikuje od enojezičnih. Opozorili pa so nas, da ne stane le proizvodnja, temveč da povzroča strošek tudi postavitev avtobusnih tabel. Zato je, mislim, najboljši čas za vidno dvojezičnost na njih, ko postavljajo v kakem kraju nove table. Kaj bi naredila avtobusna podjetja, če bi predlagali, da privatniki, društva oz. organizacije prevzamejo stroške, pa bi bilo treba še poizvedeti.