V družini se slovenščina ali ohrani ali pa izgubi

Minulo nedeljo sem se na tekmi koscev v Podjuni zapletel v pogovor s starejšim domačinom. Vse življenje prepeva pri slovenskih zborih, saj sta mu slovenski jezik in kultura srčni zadevi. Obžaluje pa, da se zboru ne pridružujejo mladi in ga skrbi, da se na vasi – zlasti med mladimi – vse redkeje sliši kakšna domača slovenska beseda.

»Problem je, ker starejši z otroki govorijo nemško. V šoli in vrtcu se učijo slovensko, doma pa mnogi z njimi ne govorijo slovensko in tako ne pomagajo, da bi se naš jezik ohranil,« mi je rekel.

Morda ste tudi vi v ponedeljek poslušali radijsko diskusijo z naslovom Zweisprachige Zukunft. Zastopniki koroških Slovencev – Valentin Inzko, Augustine Gasser in Bernard Sadovnik – deželni glavar Peter Kaiser, pedagog in ravnatelj Danilo Katz ter Ana Grilc iz dunajskega študentskega kluba so z glavnim urednikom deželnega studia ORF Bernhardom Biechejem razpravljali o položaju slovenske narodne skupnosti na Koroškem. (Oddaji lahko prisluhnete na spletu.) Veliko je bilo govora o pomanjkljivostih v izobraževalnem sistemu, o pomanjkanju dvojezičnih učiteljev ter o tem, da na Koroškem nimamo možnosti izobrazbe za dvojezične otroške vrtnarice. Vse to drži. Drži pa tudi to, kar mi je povedal mož, ki sem ga srečal v Podjuni: družina je tisti kraj, kjer se slovenščina ohrani – ali pa izgubi. V družini se ohranjajo tudi naša narečja – podjunščina, rožanščina in ziljščina. Ta narečni zaklad, jezik, ki smo ga mnogi slišali še pred knjižno slovenščino, za nas ne bo ohranila nobena izobraževalna ustanova. Le mi sami ga lahko ohranimo. V bistvu je stvar zelo preprosta: če želite, da se bo vaš otrok, vnuk ali nečak naučil slovenščine, govorite z njim slovensko – v domačem narečju – in vztrajajte. V naših rokah je. Oziroma – v naših ustih.