Tudi vlogo medijevbi bilo treba razčistiti

Nekdanji deželni glavar Hans Sima bi se gotovo zelo veselil, če bi lahko doživel razstavo o svojem političnem življenju. Iz raznih pogovorov, ki sem jim bil priča tudi osebno, je bilo jasno zaznati, kako zelo si je želel rehabilitacijo. Rehabilitacijo s strani svoje socialdemokratske stranke, za katero je bil dolgo časa persona non grata, nezaželena oseba.  

 Prav tako si je želel, da bi mu izkazali tudi koroški Slovenci zahvalo, konkretno s podelitvijo Einspielerjeve nagrade. Te mu niso podelili, čeprav bi si jo zaslužil. Tudi drugih priznanj ni bil deležen. Do zadnjega so ostala le osebna prijateljstva, zlasti z Matevžem Grilcem. Rezultat tega prijateljstva je bila mdr. dokumentacija »50 Jahre Kärntner Ortstafelsturm« (50-letnica podiranja krajevnih napisov na Koroškem) z dokumenti iz zapuščine Hansa Sime, izdal pa jo je Rudi Vouk.

 Poleg Voukove dokumentacije obstajajo številne druge zanimive knjige, med drugim knjiga Helwiga Valentina »Am Randes des Bürgerkrieges. Der Kärntner Ortstafelkonflikt 1972 und der Sturz Hans Simas«. Zelo pa pogrešam informativno dokumentacijo in razprave o vlogi koroških medijev v času najhujših narodnopolitičnih konfliktov v deželi Karavank. Tisti, ki so tedanji čas nepo-sredno doživeli, se še dobro spominjajo, kako učinkovito vlogo je igralo poročanje predvsem Kleine Zei-tung, ki je bilo vse drugo kot nepristransko.  

 In danes? Očitki, da mnogi  mediji delajo raje kampanje, namesto da bi stvarno in vsestransko informirali, niso iz trte izvite – v škodo novinarske svobode ter v veselje Ki-ckla in njegovih pajdašev.