Spominjajmo se

V zadnjih dneh sem se pogovarjal s pričami časa, ki so same doživele čas druge svetovne vojne. Z drugo in tretjo generacijo sem odkrival, kaj so jim predniki, ki so izkusili krutosti tistega časa, zapustili kot dediščino. Najmočnejša zapuščina? Ljubezen do slovenskega jezika in kulture. 

Na spominski prireditvi bilčovske Bilke sem slišal,kar sem slišal že prej: namreč, da kalvarija pregnanih koroških Slovencev po koncu druge svetovne vojne še ni minila. Pregnani Peter Sitter je pripovedoval o vrnitvi v prazno domačo hišo, brez postelj, omar in živine. Še tla iz macesna so družini pobrali, je pričal. 

Dvorana v Bilčovsu je bila nabito polna – jasen znak, da spomin na temne strani zgodovine še vedno živi. Še več, dokazuje, da nas še vedno globoko zanima, kaj so morale pretrpeti generacije pred nami.

V spominskem letu 2025 slovenska društva pripravljajo številne dogodke, ki nas vabijo k razmisleku in skupnemu spominjanju. Dva od njih sledita že v petek, 11. aprila: ob 11. uri se bo na kolodvoru v Žrelcu zbralo tisoč ljudi, ki bodo s simbolično uprizoritvijo obudili spomin na deportacijo koroških slovenskih družin, ki se je zgodila 14. in 15. aprila 1942.

Zvečer ob 19. uri pa KPD Drava vabi na Suho na večer spominov in pogovor s pričama časa – Rosino Wernig in Cilko Ceron.

Pričevanja, pohodi, filmi, spomini – poti spominjanja so različne. Vse pa vodijo k istemu cilju: da ne pozabimo. Da vemo, kaj se je zgodilo, da razumemo, kako pomembno je ohranjati zgodovinski spomin.

Zato podprimo društva in se udeležujmo teh dogodkov. Pridimo, poslušajmo, doživimo – in pripeljimo tudi mladino. Kajti če se mi in naslednje generacije ne bomo spominjali, obstaja nevarnost, da bomo vse to nekoč ponovno doživeli.