Smo ponemčevanje naših imen sprejeli?

Če ste si ogledali razstavo Hinschaun! Poglejmo. v Koroškem deželnem muzeju, niste mogli mimo nacionalsocialističnih raziskav in seznamov tako imenovanih »nacionalnih Slovencev«. »Raziskovalce« je še posebej zanimalo, kako velike so bile njihove domačije, kakšne so bile njihove zemljiške posesti ter kako politično angažirani so bili posamezniki. Na teh seznamih so tudi imena mojih prednikov, ki pa so bili vse prej kot premožni ljudje.

Imena na listah so »raziskovalci« zapisali po nemško, na primer Smretschnig namesto Smrečnik, Moschina namesto Možina ali Petschnig namesto Pečnik. Precej družinskih imen koroških Slovenk in Slovencev se tudi dandanes piše v nemški obliki. Ker tako piše v osebnih izkaznicah in je to uradna oblika, tudi v Novicah pišemo Tschertou in ne Čertov, Woschitz in ne Božič ter Trampusch in ne Trampuž.

Včasih se kar primem za glavo in se sprašujem, zakaj v letu 2025 kot slovenski časopis na Koroškem še vedno pišemo ponemčene različice slovenskih družinskih imen naših ljudi – imen, ki so bila deloma ponemčena prav v času nacionalsocializma in jih tako zapisujemo še do danes. Kot rojeni pripadnik manjšine naše ljudi v tem hkrati tudi razumem. Živimo v pretežno nemškem okolju in za slovensko ime se je treba v vsakdanjem življenju bolj potruditi.

Pred kratkim sem prisluhnil pogovoru mladega para, ki se je poročil. Ženin je imel bolj nemško družinsko ime, nevesta pa bolj slovensko. Odločila sta se za ženinovo ime, ker zveni bolj nemško, nima strešic in je v Avstriji preprosto bolj praktično, saj ga ni treba stalno in povsod črkovati.

Včasih si mislim, da bi morali biti pri lastnih imenih bolj pogumni. Tsch-je in sch-je bi lahko spet spremenili v č-je, š-je in ž-je. Kolikor vem, je to včasih celo brezplačno, če najdeš kakšen zgodovinski zapis slovenske različice imena, sicer pa morda stane nekaj sto evrov.

Gotovo pa ni največja ovira denar ali birokracija, temveč pogum. Pogum, da svoje ime ponovno zapišemo tako, kot je bilo nekoč izgovorjeno ob domači mizi. Pogum, da ne bežimo pred strešicami, ampak jih nosimo kot znamenje pripadnosti. Dokler bomo lastna imena prilagajali udobju sistema, bomo tudi lastno identiteto odlagali na rob. Morda je čas, da ravno tukaj obrnemo smer.