Slovenščina v javnosti pomeni, da jezik ni vreden manj

Minulo nedeljo je na županskih volitvah v Pliberku z več kot 66 odstotki glasov slavil kandidat ÖVP Daniel Wrießnig. Z Wrießnigom so občanke in občani Pliberka po več desetletjih in z dvotretjinsko večino izvolili župana, ki ne govori slovensko. Novi župan pravi, da jezik razume, v preteklosti, da je že opravil tečaje, dvojezičnost v regiji pa, da ceni. Ko je v občinskem svetu v preteklosti šlo za več dvojezičnosti, je privolil tudi Wrießnig. Na primer, ko je Enotna lista zahtevala dodatne dvojezične table v vseh pliberških vaseh, kjer so še manjkale leta 2018. Ker je dolgoletni podžupan in priljubljeni komunalni politik, vključen v številna društva, z najmočnejšo stranko v pliberškem občinskem svetu kot oporo, bi bilo precejšnje presenečenje, če na koncu ne bi slavil Wrießnig.

A zakaj je sploh tema, ali župan Pliberka ali neke druge občine na južnem Koroškem govori tudi slovensko? Saj »živimo v Avstriji, kjer županu ni treba znati slovensko«, kot je nekdo napisal pod objavo na Facebooku. Župani uživajo predvsem na podeželju velik ugled med prebivalstvom, raziskava je pokazala, da so župani tisti politiki, ki jim največ ljudi zaupa. Zato ne čudi, da če govorimo o županih, večkrat slišimo tudi pojem vaški cesar. Zveni sicer malo smešno, vsebuje pa precej resnice. Kar župan pove, ima težo, saj je župan človek, ki ima večino ljudi oz. volivcev v svoji neposredni okolici na svoji strani. 

Predstavljajmo si majhnega otroka, recimo, da je Filip, ki doma govori z očetom in mamo slovensko in doživi govor župana: na proslavi, ob odprtju novega igrišča ali na pliberškem jormaku. Ko zasliši, da župan spregovori tudi v jeziku, ki ga pozna od doma, dobi občutek, da ta jezik ni zaprt med štiri stene, temveč da ima svoje mesto tudi zunaj, v javnosti, med ljudmi. Za Filipa to ni politična gesta. Sliši, da njegov jezik velja, da ga govori nekdo, ki ima v kraju avtoriteto in ugled. To krepi samozavest in občutek, da ni treba izbirati med domačim jezikom in javnim življenjem. Če pa slovenščine v takšnih trenutkih ni slišati, se že zelo zgodaj utrjuje vtis, da je ta jezik drugorazreden – četudi nihče tega izrecno ne pove. Zaradi tega je pomembno, da župan dvojezične občine po možno­sti govori tudi slovensko. In če jezika ne zna, da se potrudi, da se ga nauči. Ne iz taktičnih razlogov, ampak zaradi Filipa, ki ne bi smel čutiti, da njegov jezik ni za javnost.