
V tem vzdušju je deželna EL s tedanjim predsednikom Vladimirjem Smrtnikom na čelu sprožila pobudo »Vidna domovina«. Namen iniciative je bil na pozitiven in simpatičen način predstaviti dvojezična krajevna in ledinska imena in s tem tudi podpreti prizadevanja, da se končno uresniči razsodba ustavnega sodišča glede dvojezičnih krajevnih napisov, ki jo je uspešno sprožil odvetnik Rudi Vouk. Na čelu »Vidne domovine« je bil poseben komite, ki ga je sprejel tudi takratni zvezni predsednik Heinz Fischer. Odmevnost je bila izredno razveseljiva: table so postavili v 148 krajih, na zasebnih zemljiščih, sodelovalo pa je okoli 1000 občank in občanov.
Med tistimi, ki so se močno angažirali v komiteju »Vidna domovina«, je bila tudi tedanja socialdemokratska deželnozborska poslanka Sieglinde Trannacher, ki je leta 2015 umrla stara komaj 54 let. V politiki se je vedno zavzemala za šibke in socialno zapostavljene. Njena solidarnost s slovensko manjšino pa je bila odkrita in je zato imela tudi v lastni stranki mnogo nasprotnikov. Toliko bolj gre zahvala občinski svetnici Sonji Koschier (Zeleni), da je prišlo v Celovcu do poimenovanja parka tudi po njenem imenu – medtem ko ji slovenska politika še vedno ni izkazala potrebne zahvale.
Iz rubrike Komentar preberite tudi