Še smemo biti Slovenci ali le dvojezični Korošci?

Na vsakoletnem srečanju pri Štiabarju na Komlju sem minulo nedeljo srečal znanko iz bližnje okolice, ki jo poznam še iz šolskih časov, a je že nekaj let nisem več videl.

Medtem je postala mamica. Hčerkica že obiskuje otroški vrtec in prepeva pri otroškem zboru Mlada Podjuna. Pripovedovala mi je, da je tudi sama kot mlado dekle z družino prihajala na to srečanje s programom in kreativnimi delavnicami za otroke, sveto mašo s spremljavo pevcev in muzikantov, srečanjem starodobnih avtomobilov in traktorjev ter seveda z dobro hrano in pijačo.

Vprašal sem jo, zakaj zdaj tudi s hčerkico prihaja na to srečanje na 1000 metrih nadmorske višine. Odgovorila mi je: »Ker je tukaj lepo, ker so tukaj še Slovenci in ker smo ja tudi mi Slovenci.« Ima srčno željo, da bi se jezik ohranil, da bi se tudi hčerkica naučila slovenščine. Priznala pa je, da je to dandanes težko. Kljub jezikovnim oazam kot sta dvojezični otroški vrtec ali otroški zbor Mlada Podjuna se jezikovna podoba tudi po podjunskih vaseh temeljito spreminja. Nemščina izriva slovenska narečja in postaja glavni pogovorni jezik po naših vaseh, velikokrat tudi v družinah. Tudi zaradi tega so kulturni dogodki, kot je srečanje pri Štiabarju, zelo pomembni, ker so majhni otoki jezika, kjer slovensko narečje za nekaj ur postane dominanten jezik – povsem drugače kot na drugih družbenih dogodkih na podeželju, na primer na gasilskih veselicah ali praznikih šunk, salam, krompirja ali kakšnega posebnega sira.

O razlogih za učenje slovenščine že od otroštva poslušam iste fraze – da je pač neka dodatna kvalifikacija, ker bo olajšala učenje drugih slovanskih jezikov, omogočila širjenje poslov ali še kaj. Zelo redko ali skoraj nikoli pa nisem slišal, da se jezika učimo, ker smo pač Slovenci. Ker je slovenščina naš materni jezik, jezik naših prednikov, naša identiteta, na katero smemo biti ponosni – seveda ne da bi se imeli zato za nekaj boljšega. Jasno je, da dvo- in večjezičnost prinašata veliko prednosti v vsakdanjem življenju, saj nam vsak dodatni jezik, ki se ga naučimo, odpira večji svet. In tudi hčerkica znanke, ki sem jo srečal pri Štiabarju, naj se nauči slovensko. Ne le, ker je to koristno. Ne le, ker je to moderno. Ampak zato, ker smo Slovenci. To je dovolj.