Policijsko preverjena zakonca štejeta fižole

Piše se leto 2026 in kmalu bo 15 let, odkar sem se iz Slovenije preselil na avstrijsko Koroško. V Celovcu sem prvič v življenju v roke dobil pogodbo za nedoločen čas, v Šentvidu ob Glini je rojen sin Matija, tudi poročil sem se na celovškem magistratu, ki je še prej poslal policijo na vrata.   

Prepričana, da je za poroko najbolj važna ljubezen med bodočima zakoncema, sva z bodočo ženo Milico, ki prihaja iz Črne gore, pred petimi leti na celovškem magistratu izrazila svojo željo po sklenitvi zakonske zveze in prosila za termin poroke. Uradnico je zanimalo, kako bo z glasbo in pričami, odvrnila sva, da bo skrajno intimni poroki poleg matičarja prisostvoval samo fotograf. Preden sva se lahko poročila, sta naju na domu obiskala policista. Zanimalo ju je, kje kdo spi, katere predmete kdo uporablja, pa tudi skupne slike na telefonu so ju zanimale.

Po obisku policistov sva na že tedaj skupni naslov prejela uradno pismo, v katerem je pisalo, da se proti nama vodi postopek zaradi suma navidezne poroke in da naj se navedenega dne zglasiva na policiji. Očitno so pri uradnici na celovškem magistratu začele rdeče lučke v glavi utripati najprej ob tem, ko sva povedala, da bodoča žena prihaja iz t. i. tretje države, in nato skoraj pregorele, ko sva dejala, da pri poroki ne želiva prič. To je zadostovalo za sum, sum pa za sprožitev uradnega postopka. 

Na policiji sva predstavila svoje videnje najine poroke. Predvsem so se policisti čudili poroki brez prič. Pojasnila sva, da bi si sicer želela enakopravno zastopanost obeh najinih družin na poroki, a je to zaradi oddaljenosti in termina poroke sredi tedna neuresničljivo. Poleg tega pa sva mnenja, da se želiva v prvi vrsti poročiti zaradi naju samih, ne zaradi najinih družin. Nadalje sva rekla, da bi želela, da v morebitnem procesu, če pride do njega, pričata policista, ki sta naju obiskala in spoznala najino bivanjsko situacijo. S tem je bil za policijo, pa tudi za tožilstvo postopek zaključen, najini poroki pa prosta pot.

Matičar nama je postregel s priliko o stari ženici, ki je vsak dan za dobro stvar, ki jo je doživela, dala en fižolček v levi žep, za slabo pa enega v desnega, na koncu dneva pa preštela fižole po žepih. Odtlej z ženo vsak dan razvrščava vtise v upanju, da bo dobro spet enkrat prevladalo nad slabim, nekako tako, kot da bi bilo vsak dan novo leto.