Pazite, pa naprej povejte drugim!

Na železniški postaji Žrelec/Ebenthal sem minuli petek srečal 92-letno Terezijo Inzko, rojeno Lapuš. Tistega dne se je tam zbralo približno tisoč ljudi, večinoma šolarjev in dijakov, da bi se spomnili prisilnega pregona koroškoslovenskih družin leta 1942. Pred 83 leti, 14. aprila, je Terezija Inzko prispela na ta kraj, tudi njeno družino so prepeljali v zbirno taborišče. »Ob petih zjutraj so trkali na duri. Osem otrok nas je bilo, mama, oče in ded. V taborišču sem morala delati na polju, nositi kamne. Če železne košare nisem napolnila do zadnjega, zvečer nisem dobila koščka kruha,« mi je povedala. Bil je ganljiv in hkrati pretresljiv performans na travniku pred železniškimi tiri, oživitev umetniške inštalacije Alberta Mesnerja. Dokaz, da je treba vedno znova spominjati na te dogodke, je na prireditvi v Žrelcu dala tudi Gabi Schaunig, namestnica deželnega glavarja. Priznala je, da ni vedela za zgodovino tega kraja, čeprav je doraščala v bližini. Za priče časa je bilo rezerviranih le še nekaj stolov, je pač tako, da jih veliko ne živi več ali da niso več v takem telesnem stanju, da bi se lahko udeležili spominskih dogodkov. »Ta prireditev mi veliko pomeni in občudujem mladino, ki je tukaj. Pazite, pa naprej povejte drugim, da se kaj takega ne bo ponovilo, saj jaz nimam več veliko časa,« je prošnja Terezije Inzko, ki je o pregonu družine govorila tudi v šolah. Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, zadnje priče časa umirajo, kmalu ne bomo imeli več možnosti, da bi informacije o času vojne dobili iz prve roke oz. ust. Zato poslušajmo, dokler še lahko – da se tema preteklosti ne bi nikoli več razlila po prihodnosti. Vsaka zgodba je svetilnik, ki nas opominja, kam lahko zaidemo – in kam ne smemo več. Nekaj teh zgodb smo zbrali za letošnjo velikonočno številko Novic. Zelo dragocene se nam zdijo. Upam, da tudi vam. Lepe praznike želim.