Smatramo za samoumevno in prav, da nas mediji obveščajo. Ali bolje, da nas podnevi in ponoči zasipavajo s plazovi vesti. Saj je pravica do obveščenosti temeljna človekova pravica. Obveščeni pa želimo biti vsi! In pika.

Vsako jutro h kavi ali čaju pester pušeljc aktualnih novic – če jih ni, pa pogrete včerajšnje v aktualizirani preobleki. V glavo mi šine sveti Matija, ki led pobija – če ga ni, ga pa naredi. Soočeni smo s poplavami hudih, senzacionalističnih vesti, tu pa tam pa k sreči vmes le še kaka pozitivna in sončna.

Cui bono – čemu vse to? Pri odstiranju medijskih zastorov se kmalu razgrnejo dvorezna ozadja informacijskih mehanizmov in interesov. Od obveščanja živijo in si s tem opravilom služijo svoj kruh avtorji vseh kolerjev, izdajatelji pa nepredstavljive milijone, bog jim jih požegnaj. O serioznem žurnalizmu je danes presneto težko govoriti, čeprav seveda še eksistira. Obžalovanja vredno je, da je vedno več medijskih proizvodov zastrupljenih z izkrivljanjem in izpodkopavanjem resnic, manipulacijo, kužnimi populizmi in pobesnelim hlastanjem po dobičku, oblasti in politični nadvladi nad sočlovekom. Brezobzirnost in ne-zmernost izpodkopavata in resno ogrožata druge, še pomembnejše temeljne človekove pravice, ki so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah.

Ne pozabimo, nenazadnje imajo tudi naši zanamci pravico, da jim bomo zapustili svet, v katerem zemlja, podnebje in človekov duh ne bodo nepopravljivo poškodovani ali uničeni. 

Bralkam in bralcem želim v krogu svojih najdražjih miren velikonočni čas ter čim več lepih in svetlih misli.