Letošnje leto je brezdvomno zgodovinsko. Zgodovinsko za Koroško, prav tako za Slovenijo, ki se je leta 1991 poslovila iz skupne jugoslovanske države, še posebej pa je zgodovinsko za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Posledica koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 je bila, da so koroški Slovenci postali manjšina, ne glede na to, da je večina prebivalcev v plebiscitnem območju govorila slovensko. 

Kakšno vlogo je po plebiscitu igrala koroška politika z deželnim glavarjem Arthurjem Lemischem, ki še danes velja za koroško politično ikono, je znano. Prav tako njena vloga v času, ko so bili na krmilu nacionalsocialsti z Maierjem Kaibitschem, ki je sistematično skrbel za deportacijo slovenskih družin. In tudi po podpisu Avstrijske državne pogodbe so nadaljevali s sistematično asimilacijsko politiko, so podirali dvojezične napise in skušali diskvalificirati Slovensko gimnazijo kot »veliki strup« za Koroško. Šele s kanclerjem Vranitzkym se je začela Avstrija zavedati, da v nacistični dobi ni bila samo žrtev, temveč tudi storilka.     

Medtem so se zadeve bistveno spremenile. Avstrija je skupno s Slovenijo v Evropski uniji, Evropska unija pa je veliko prispevala, da se je narodnopolitično ozračje na Koroškem (kljub raznim pomanjkljivostim) precej izboljšalo. Dobro se še spominjam, kako je bivši deželni glavar Christoph Zernatto dejal: »Če sem pripravljen priti vam koroškim Slovencem naproti, potem ne zato, ker bi vas ljubil, temveč, ker me k temu sili Evropska unija.« Tudi ureditev nadvse kočljivega vprašanja dvojezičnih napisov, ki jo je sprožil odvetnik Rudi Vouk s svojo uspešno pritožbo pri ustavnem sodišču, ne buri duhov – v Pliberku pa je občinski svet soglasno sklenil še manjkajoče napise in pred kratkim soglasno poskrbel tudi za dvojezično tablo na zunanji strani občinskega poslopja.    

Nenazadnje pa je treba priznati, da se bodo letošnje proslave ob 100-letnici plebiscita bistveno razlikovale od prejšnjih, za kar gre priznanje  še posebej deželnemu glavarju Petru Kaiserju.  Znano je, da so bo osrednje deželne proslave udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.  Nerazumljivo pa se mi zdi, da KKZ in NSKS letošnje Tischlerjeve nagrade ne podelita zaslužnemu politiku koroških Slovencev, npr. Tischlerjevemu nasledniku  Matevžu Grilcu. Da ne bo nesporazuma: šentpetrska Višja šola za gospodarske poklice si jo gotovo zasluži. Toda ob 100-letnici plebiscita, ko bi organizaciji lahko dali jasen (in potreben) političen signal?