Moja želja ob jubileju

Moj oče se je pri svojem delu odlikoval z nesebičnostjo in z željo, da služi slovenskemu narodu. S svojim mirnim in elokventnim načinom je neštetim ljudem svetoval v pravnih zadevah. Politične nasprotnike je obravnaval s spoštovanjem. Tudi če so se stališča razlikovala, so njegovi argumenti imeli in še vedno imajo težo. Značilno zanj je strogo analitično mišljenje, ki je združeno z visoko senzibilnostjo. In morda najpomembnejše: njegova strpnost do drugače mislečih in popolna odsotnost fanatizma.«

S temi besedami je opisala Dorothea Apovnik svojega očeta Pavla Apovnika, Zdovčevega Pavla, kot ga imenujemo v Libučah in okolici, v najnovejši knjigi o njegovih neminljivih zaslugah za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Opisala ga je tako, kot ga poznajo in cenijo številni koroški Slovenci in Slovenke. Poznajo in cenijo še posebej tudi tisti, ki so imeli z njim opraviti na številnih družbenih področjih, od političnega ter izobraževalnega in znanstvenega ter do pravnega svetovanja našim društvom, zadružnim ustanovam in tistim, ki so iskali pravno pomoč v osebnih zadevah.

Zelo bogata, dinamična in odmevna je bila tudi Apovnikova politična pot. Zaznamovala jo je predsedniška funkcija pri nekdanji Zvezi slovenske mladine ter podpredsedniško mesto pri Zvezi slovenskih organizacij (ZSO), dokler se v »vročih« 70. letih prejšnjega stoletja ni profiliral kot glavni kandidat Koroške enotne liste (KEL), kjer je le za nekaj sto glasov zgrešil izvolitev v deželni zbor. In je pozneje kot vodilni odbornik KEL bistveno soprispeval, da je Karel Smolle prvič v republikanski Avstriji postal državni poslanec, ko sta bila KEL, predhodnica sedanje EL, in Alternativna lista, prehodnica Zelenih, povezana na osnovi partnerske pogodbe. Ta njegova politična pot se je nadaljevala pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) pod predsednikom Matevžem Grilcem, kjer je prav tako postal podpredsednik.

Sodelovanje z NSKS se je končalo leta 2003 z odvolitvijo tedanjega predsedstva, v katerem je Apovnik ponovno pravljal funkcijo podpredsednika – s posledico, da je slovenska narodna skupnost dobila še tretjo politično organizacijo pod vodstvom Bernarda Sadovnika. Bolečine tega razkola ter odvolitve predsedstva še danes mnogi čutijo in domnevam, da je moral gotovo težko prizadeti tudi Pavla Apovnika. Nenazadnje tudi zato, ker je z odvolitvijo leta 2003 postal žrtev razkola mož, ki mu je, kot poudarja njegova hčerka Dorothea, zelo pomembna strpnost do drugače mislečih. In ki mu gre v prvi vrsti za dobrobit slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Zelo lepo bi bilo, če bi vsaj ob njegovi 90-letnici našli pot do njega in ga po možnosti obiskali na njegovem domu v Šmarkežu tudi tisti (vključno z EL), ki so včasih z njim plodno sodelovali, danes pa vlada bolj ali manj mrtva tišina.