Mentalna priprava natotalno vojno

Tokrat v Novicah med drugim poročamo o prvi javni prireditvi šentjakobskega društva Spunij se. V kulturni dom je povabilo tirolskega zgodovinarja Reinholda Gärtnerja, ki je predaval na temo Spomeniki in kultura spominjanja. O spomeniku vojščakov v Šentjakobu smo govorili tudi z domačinom, zgodovinarjem Michaelom Koschatom, katerega slovensko govoreči ded se je na avstrijski strani bojeval v koroških obrambnih bojih. Od teh uvodnih pojasnil pa zdaj h komentarju, ki zadeva sporočilo spomenika, v originalu imenovanega Kriegerdenk-mal. 

Na leta 1937 postavljenem šentjakobskem spomeniku kiparja Karla Maria Kerndleja so upodobljeni rokodelec, kmet, vojak, delavec in meš-čan s čelado in puško. Kaj si je lahko ob spomeniku leta 1938 mislil recimo koroški kmet? Verjetno ga je spomenik opominjal, da so bili med padlimi v obrambnih bojih ravno tako tako kmetje, kakršen je on. Pa tudi na to, da trenutno na glavi še nima čelade in v rokah ne puške, čeprav morda ni daleč trenutek, ko mu jo bo Hitlerjev režim potisnil v roke. Po mojem ta spomenik funkcionira predvsem kot mentalna priprava za totalno vojno, v kateri bo padla razlika med vojaki in civilisti in iz katere noben stan ne bo izvzet. 

Kakorkoli času neprimeren se nam lahko zdi ta spomenik, je bilo po predavanju zgodovinarja Reinholda Gärtnerja v kulturnem domu slišati tudi kak ducat ljudi, ki so glasno nasprotovali kakršnikoli spremembi na njem. Nemškonacionalna juha, ki so jo dolga leta poskušali različni akterji v kraju ohraniti vrelo, se po besedah zgodovinarja Michaela Ko-schata sicer počasi ohlaja. Da pa so se društvenice Spunij se s svojo pobudo za spremembo spomenika vojščakov dotaknile nevralgične točke koroškega odnosa do preteklosti, pa tudi ne moremo zanikati.