Manjšine so odvisne od milosti vladajočih

Mnogi, ki se z avtom vozijo v službo, kmetje, ki orjejo polja, ali ljudje, ki svoje stanovanje ogrevajo na olje in imajo prazen tank, te dni v denarnici občutijo, kako smo v Evropi odvisni od nafte, ki jo uvažamo z Bližnjega vzhoda ali od drugod. Če se cene dvignejo, zaboli in občutimo, kako smo odvisni od tistih, ki imajo v rokah moč oziroma v tem primeru nafto. Kdor pa nima moči, mora živeti z odločitvami drugih.

Tako kot pri nafti tudi pri pravicah manjšin velja: odvisni smo od tistih, ki imajo moč. To pa, čeprav je pravica nekaj, kar človeku pripada po zakonu – o tem se ne bi bilo treba pogajati, bi si mislili. A še danes se morajo manjšine za te »pravice« dan za dnem boriti, si jih izboriti in jih iztržiti na političnem parketu. Ali je mogoče kaj doseči ali izboljšati, je odvisno od naklonjenosti vladajočih.

Poglejmo v občine. Če je župan oziroma so stranke v občinskem svetu slovenščini naklonjene, bo možno postaviti še kakšno dvojezično tablo, kot se je pred nedavnim zgodilo v Svinči vasi ali pred tem v Dobrli vasi. Realnost pa je, da se morajo za to vedno zavzeti, pogajati in prositi Slovenci sami. Samo če je župan odprt za dvojezičnost, bo občinski dvojezični vrtec vodila oseba z znanjem slovenščine in ne bo dvojezičen le na papirju, občinske objave bodo dvojezične, slovenska društva bodo prejemala primerno podporo in tako naprej. Če pa župan oziroma stranke v občinskem svetu niso naklonjene slovenščini, vsega tega ni. Smo pač odvisni.

Poglejmo še na deželno raven. Že preden bo od Kaiserja vajeti prevzel naslednik, se mnogi sprašujejo, kako bo slednji manjšini naklonjen. Kaj če bodo po deželnozborskih volitvah na vlado prišli ljudje, ki jim je manjšina deseta briga? Smo pač odvisni. Odvisni od milosti in naklonjenosti vladajočih, ki lahko odločajo, koliko drobtinic bodo namenili manjšini in s tem ohranjanju drugega jezika v deželi. A prepozno je, da bi se pravice manjšin le spoštovale. Vsak politik na vladi mora vedeti, da lahko slovenščino na Koroškem ohranimo le, če bomo naredili precej več kot to, kar je nujno treba.

Ali kot je predsednica Pirc Musar dejala pri Peršmanu: »Nobena država ne bi smela delati tako počasi, da dobivamo občutek, da čakajo na popolno asimilacijo. Jaz upam, da Avstrija ne ubira te poti.« Res, lahko le upamo, da ne.