Lastne strukture so pomembne

Bodočnost šole v Šentpetru je negotova – to je bila prejšnji teden ena od glavnih novic na koroški deželni radijski frekvenci ORF. Ko kakšna institucija stopi v javnost, to navadno pomeni, da je problem resen in da je potrebna čimprejšnja rešitev. V Šentpetru zagotavljajo, da se vpisanim šolarjem ni treba ničesar bati. Iščejo novega upravitelja šole. Tudi v primeru, da ga šolske sestre ne bi našle, zagotavljajo izobraževanje vpisanih šolarjev do mature. A dolgoročno vprašanje ostaja: kdo bo to šolo upravljal in financiral čez pet, deset ali dvajset let? Šola je sicer aktivna. Še letos januarja so predstavili novo usmeritev po dvoletnem razvojnem procesu. Cilj tega procesa je bil povečati privlačnost šole v Šentpetru za dijakinje in dijake iz bližnje okolice, slovenske narodne skupnosti in obmejnih regij. Pri zasebnem otroškem vrtcu so šolske sestre že našle rešitev: ta je prešel pod okrilje fundacije St. Hemma-Stiftung. To kaže, da so rešitve možne.

Novica iz Šentpetra odpira pomembno vprašanje, ki presega eno samo šolo. Gre za temeljno dilemo naše narodne skupnosti: ali nam bo uspelo ohraniti lastne institucije in infrastrukturo – ali pa jih bomo postopoma zaprli oziroma prepustili drugim.

Še pred nedavnim je bila ogrožena tudi izobraževalna ustanova v Podjuni. Po več kot 20 letih se mora velikovški večjezični otroški vrtec Kekec do septembra izseliti iz prostorov velikovškega župnišča. Različni akterji so stopili skupaj in pomagali. Delovna skupnost dvo- in večjezičnih vrtcev je v Velikovcu kupila hišo, v katero se bo vrtec vselil jeseni.

Zavedati se moramo, da ko enkrat opustimo institucijo ali zapremo infrastrukturo, se ta skoraj nikoli ne vrne več. Kot priseljenec v Škofičah vidim, kako izguba društvenih prostorov po zaprtju Posojilnice še danes boli društvenike. Spominjam se tudi strojnega krožka Podjuna, ki mu je predsedoval moj oče. Društvo z 200 člani je po združitvi z drugim strojnim krožkom izgubilo svoj dvojezični značaj. Manjkalo je le nekaj tisoč evrov letno, pa bi struktura lahko preživela. Če želimo, da bodo prihodnje generacije še imele prostor in institucije, kjer se lahko učijo, ustvarjajo in govorijo v slovenščini, potem ohranjanje lastnih struktur ni izbira – je nuja.