»Koroški sin«

Nedavno podelitev častnih znakov dežele Koroške petim koroškim slovenskim osebnostim je pevsko uokviril zbor »Die Rosentaler« s pesmima »Rož, Podjuna, Zila« in »Mitt'n drin im Kantnalond«. Za nameček, izven sporeda, so zapeli še Artačevo »Moja ta stara«.

Lepa gesta prireditelja in tudi zbora, da je zapel pesmi obeh narodov v deželi. Manj lepo oz. nesprejemljivo pa je, da je zbor samovoljno, brez dovoljenja avtorjev, spremenil besedilo pesmi »Rož, Podjuna, Zila« in jo zaključil  »... v sveti zemlji sniva tvoj koroški sin« namesto »v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin«. Samovoljna sprememba besedila pesmi, ki je za koroške Slovence in Slovence polna simbolike in srčnosti, emocionalnosti.

Opažamo, da to ni prvič, temveč da to postaja sistem določenih zborov, ki se imajo za nemške = kärntner zbore, da potvarjajo slovenske pesmi po svoje, predvsem pa izrivajo besedo »slovenski, -a,-o« in namesto nje vrivajo besedo »koroški,-a, -o«. To ni le nedovoljeno, nekulturno potvarjanje in nespoštovanje slovenskega ljudskega in kulturnega izročila na Koroškem, ampak njegovo načrtno zatajevanje. Hkrati je to tudi kršitev avtorskih pravic ustvarjalcev besedila te pesmi, kmeta Johana Olipa iz Sel in duhovnika dr. Janka Mikule. 

Podobno opažamo tudi pri ziljski noši, ki jo razglašajo za najlepšo koroško nošo, kar brezdvomno je. Konsekventno pa zamolčijo, da je to izvirno koroškoslovenska noša. Pa še bi lahko naštevali.