Leto 2020, sto let po koroškem plebiscitu, bo brez dvoma šlo v zgodovino slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Pred dvajsetimi ali celo desetimi leti bi si še težko predstav­ljali, da bo na čelu krške škofije duhovnik iz vrst slovenske narodne skupnosti. Kaj šele, da bi najvišji predstavnik Koroške označil imenovanje koroškega Slovenca za škofa kot »posebno naključje v jubilejnem letu plebiscita in veliko podporo sožitju med obema narodoma v deželi«, kot je to storil deželni glavar Kaiser na slovesnem posvečenju novega krškega škofa Jožeta Marketza. Vzdušje, ki je te dni zaobjelo deželo na senčni strani Kravank, je bilo nadvse spodbujajoče za prihodnost Koroške. In če se bo uveljavil duh, ki preveva projekt CARINTHIja 2020 ob 100-letnici plebiscita in ga lahko razberemo iz pogovora z vodjem kulturnega oddelka deželne vlade Igorjem Pruckerjem (str. 7), potem lahko z upanjem gledamo v prihodnost – nenazadnje tudi zato, ker zavzema upanje poleg ljubezni osrednje mesto v krščanstvu.  

Imenovanje Jožeta Marketza za novega krškega škofa je seveda dokaj več kot samo (razveseljivo) poglavje v odnosih med obema narodoma na Koroškem. Gre predvsem za verodostojnost Cerkve. Ko je Marketz postal direktor koroške Caritas, je v intervjuju z Novicami poudaril: »Pri svojem pastoralnem delu čutim, da je Cerkev predvsem tedaj verodostojna, če služi človeku, zlasti pa tudi ljudem v stiski.« Sam je bil verodostojen že v mladostnih letih, ko je kot diakon delal v domu za nego bolnikov v Salzburgu, ali bil leto dni v neposrednem stiku z zapostavljenimi v Južni Amerki. Prav tako, ko je bil kot študent pol leta v Indiji in spoznal mater Terezijo, ki »me je po dolgem osebnem pogovoru leta 1978 spet spravila na duhovniško pot, ki sem jo že za­pustil.«  

Na pot verodostojnosti v smislu pristne krščanske ljubezni bo moral kot novi krški škof pripeljati tudi koroško Cerkev, ki se je v bližnji preteklosti ubadala (in se še vedno ubada) s številnimi problemi, razhajanji in nasprotji. Posledice so znane: mnogi člani jo zapuščajo, mnogi se čutijo zapuščene. Osebno sem prepričan, da bo Jožetu Marketzu s svojim pristopom do ljudi in vsebinskih izzivov uspelo         pripeljati čoln v smer sončne obale. Sicer ne bo lahko, toda moč, ki jo črpa iz ljubezni do ljudi in pastoralnega poslanstva, bo premaknila tudi te gore. Ob tem pa bi še dodal: neodvisno od tega, kako se bo iztekla zgodba Marketzevega predhodnika Aloisa Schwarza, naj ne bi pozabili: Schwarz je bil prvi škof, ki se je v imenu krške škofije opravičil izseljencem.