Koliko sme stati prostovoljno delo?

Poletje je in mladi imajo zaslužene počitnice. Marsi­kdo si poišče delo, da bi si prislužil kakšen priboljšek, nekateri pa se odločijo za neplačane prakse, da bi si pridobili izkušnje, hkrati pa naredili nekaj dobrega za soljudi. Ko je hčerka pred leti opravljala večmesečno prakso v neki štajerski bolnišnici, ji je bolnišnica nudila brezplačno sobo, malico in kosilo. Prostovoljstvo je potekalo pod geslom: »Jaz dam, ti daš, pa profitirava oba.« 

Vse večkrat se mladi odločajo za prostovoljstvo na drugih kontinentih, tam, kjer je največ ubožnih in bolnih. Zakaj se mladi odločajo za prostovoljno delo v tako oddaljenih krajih? Verjetno zato, ker so bili vzgojeni v duhu pomoči človeku, ki je v stiski. Želijo pridobiti praktične izkušnje v svojem bodočem poklicu, po večtedenski praksi pa pogosto na svoje stroške še potujejo po deželi, da bi spo­znali nove kraje, ljudi in njihovo kulturo. 

Tako se je letos hčerka želela odpraviti v zelo oddaljene kraje, najraje v Afriko. Stroške potovanja je bila pripravljena kriti z denarjem, ki ga je leto prej zaslužila kot natakarica. Na spletu smo našli organizacije, ki posredujejo prostovoljstvo na drugem kontinentu. Sprva je vse zvenelo zelo privlačno, ko pa smo začeli brati »med vrsticami«, smo spoznali, da prostovoljci poleg dobrega srca in pripravljenosti za delo pod težjimi pogoji potrebujejo polne žepe denarja. Poleg potnih stroškov, delovne vize, stroškov hrane in osebnih izdatkov (npr. za internet), se od mladih zahteva tudi denar za ministrstvo za zdravje (pr. 300 dolarjev na mesec), za organizacijo prakse (pr. 300 dolarjev) in celo za bolnišnico, kjer bo študent delal. Tudi bivanje v sobi s souporabo kuhinje in kopalnice s hladno vodo stane okoli 300 dolarjev – čeprav v deželi, kjer povprečen dohodek na družino znaša le okoli 90 dolarjev! Študent, ki bo delal v bolnišnici, pa naj s seboj prinese tudi oblačila, pokrivala in obutev za operacijsko sobo, sredstvo za dezinficiranje in še in še …

Počasi smo spoznali, da je moderno prostovoljstvo ponekod postalo dobičkonosen posel nekako pod geslom: »Ti daš, ti plačaš, jaz pa zaslužim.« In kaj se zgodi? Nadebudni prostovoljci svoje načrte pokopljejo in se odločijo za famulaturo v domovini oz. v tistih deželah, kjer so stvari bolje organizirane in predvidljive. To pa žal tudi pomeni, da pomoč do tistih, ki jo zares potrebujejo, sploh ne pride.