Ko mi oprašujemo kivije, za nas misli KI 

Že kake tri tedne čebele in čmrlji obletavajo mojo teraso v Celovcu, na kateri sta praviloma prva zacvetela drobnjak in regrat, ki zaenkrat še nista odprla cvetov. Zato pa jih je sočasno s forzicijo pred blokom pred dvema tednoma razprla pritlikava japonska češnja. Drug za drugim zdaj poganjajo listi v mojem drevesnem vrtcu. Med prvimi je bila konec februarja sibirska grmovnica, imenovana jerebikasta medvejka, sledila je domača leska, te dni ravno razpirajo svoje liste maklen, amurski javor in jerebika, iglice pa macesen iz Vrat nad Remšenikom.

Vsi ti listi in iglice so sicer v borno uteho žuželkam, a v toliko večjo meni, ki vsak dan odkrijem kaj novega. Mlada drevesa s terase, večinoma avtohtone vrste Avstrije in Slovenije, so že nekoliko prilagojena na visoke temperature na južni terasi, saj imajo za seboj preteklo vroče poletje, ki so ga bolj ali manj dobro preživela. Zimskega vrta nimam, da bi v njem prezimoval rože ali sredozemske rastline, in ga tudi ne želim imeti. Skrb za okoli 30 vrst mladih dreves, za katera bo treba kmalu z obrezovanjem paziti, da ne pobegnejo preveč v višino, mi povsem zadostuje.

Tako kot zadostuje pogled na ljudi, ki ročno oprašujejo kivije ali sadno drevje za to, da se zavemo, kam pridemo brez opraševalcev, ki jim po življenju streže človeštvo, povzročitelj globalnega segrevanja ter proizvajalec in uporabnik pesticidov. Zunaj se narava vsako leto prej prebuja iz zimskega spanja. Za nas to pomeni krajšo kurilno sezono in manjše stroške z ogrevanjem, a imata po drugi strani mila zima in zgodnejša pomlad, povezana s segrevanjem našega planeta, številne negativne učinke predvsem za žuželke, ki se vedno pogosteje prebudijo v svet brez hrane, konkretno cvetočih rastlin. Je prihodnost, ki si jo želimo, res taka, v kateri bi namesto nas razmišljala umetna inteligenca (KI), delo žuželk in vetra pa bi opravljali ljudje? Prepričan sem, da ne, čeprav je tak scenarij deloma uresničen že v sedanjosti.